Laporje FOTO: Ivo Žajdela

Laporje je vas med Slovensko Bistrico in Poljčanami. Leži v valoviti gričevnati pokrajini na prehodu iz Dravinjske doline v Ložniško. Sem sega del mogočnega hrastovega oziroma dobovega gozda, ki je zavarovan kot poslednji ostanek hrastovih sestojev v vzhodni Sloveniji. Na desni strani ceste Slovenska Bistrica–Makole je območje, imenovano Gumle. Ime pove, da so tod gomile, ki verjetno izvirajo iz rimske dobe. V Leviču 13 je že umrli slovenski gledališki režiser Branko Gombač uredil mali muzej gledališča. Domačija z zanimivo, lepo ohranjeno fasado je bila zbirališče slovenjebistriških ljubiteljskih gledališčnikov.

Župnijska cerkev sv. Filipa in Jakoba v Laporju. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1251

Osrednji spomenik v Laporju je župnijska cerkev sv. Filipa in Jakoba. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1251 kot in Laporiach ecclesiam. Kraj ima pestro izročilo češčenja svetnikov. Več stoletij naj bi tu častili mučenko sv. Barbaro, njen oltar pa je bil v kapeli na severovzhodni strani cerkve. Izročilo pravi, da so kraju nekoč rekli Sv. Barbara na jezeru, Sv. Filip in Jakob na jezeru ter Sv. Peter in Pavel na jezeru. Do leta 1963 so imeli v Laporju največje žegnanje na petrovo. Danes imajo žegnanja trikrat na leto: na Antonovo nedeljo okrog 17. januarja, Egidijevo nedeljo (prva nedelja v septembru) in Martinovo nedeljo okrog 11. novembra.

Glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Laporju pripisujejo Jožefu Holzingerju, več kipov v cerkvi naj bi bilo delo Jožefa Strauba. FOTO: Ivo Žajdela

Prvi župnik v Laporju se omenja leta 1395

Tako imenovana studeniška listina iz leta 1408 govori o župnijski cerkvi sv. Jakoba v Laporju (pfarrkirche St. Jakob). Toda prvi župnik v Laporju se omenja že leta 1395, prvi po imenu znani župnik pa v listini iz leta 1429. V njej je poljčanski graščak Janez Graesel prosil laporskega župnika Martina, naj za njega in njegove tovariše moli pri maši. Ta laporski župnik je kasneje postal celo škof. Zadnja letnica je pomembna, saj velja laporska cerkev za središče samostojne velike župnije prav od leta 1429. Leta 1479 je prišlo Laporje od zbelovskega sodstva pod Štatenberg. Po urbarskem zapisu leta 1575 so pripadali graščini Štatenberg deželnoknežji fevdi Laporje in Vrhole, kar pomeni, da so bili ljudje tod pod oblastjo Franca Tahyja, ki je s svojo okrutnostjo povzročil kmečke upore.

Danes ni več znano, kje na območju Laporja so imeli domovanje laporski graščaki. V virih so bili omenjeni pred mnogimi stoletji. Ko je Zofija Rogaška leta 1263 ustanovila studeniški samostan, je bil v listini med pričami omenjen tudi Gottschalk von Lapriach. Tudi ko je Friderik Ptujski leta 1272 kartuzijanom v Žičah podaril vinograd, je med pričami omenil istega Gottschalka. Ptujski gospod ga je omenil še v listini leto pozneje. Grad v Laporju je bil omenjen tudi v zbelovskem urbarju iz leta 1382, kar je tudi njegova zadnja pisna sled.

Župnijska cerkev sv. Filipa in Jakoba v Laporju, kipa sv. Petra in sv. Pavla na glavnem oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

Glavni oltar pripisujejo Jožefu Holzingerju, več kipov naj bi bilo delo Jožefa Strauba

Prvotna laporska župnija je bila nekoč precej večja od sedanje, saj je pod njo spadala vsa sedanja laporska župnija razen Kočnega, poljčanska in studeniška župnija, podružnica sv. Mihaela s Sladke Gore in del Cigonce iz bistriške župnije. Takšen obseg je imela do leta 1760, ko je goriški nadškof Karel Attems izločil poljčansko in studeniško župnijo, iz črešnjevske pa je laporski pripojil Kočno. Takrat je laporska župnija dobila današnji obseg.

Sedanjo župnijsko cerkev sv. Filipa in Jakoba iz leta 1374 so prezidali leta 1907. V stavbi cerkve so ohranjene ostaline stare stavbe iz leta 1374. Oprema cerkve je razmeroma bogata, glavni oltar pa pripisujejo celo Jožefu Holzingerju, več kipov v cerkvi naj bi bilo delo Jožefa Strauba.

Atika glavnega oltarja v župnijski cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Laporju. FOTO: Ivo Žajdela

Jožef Holzinger velja za zadnjega poznobaročnega umetnika slovenske Štajerske

Rezbar Jožef Holzinger (1735–1797) se je izpopolnjeval pri kiparju Jožefu Straubu in je po mojstrovi smrti prevzel vodenje delavnice. Nadaljeval je mojstrovo tradicijo izdelovanja poznobaročnih oltarjev, se kasneje posvetil bolj klasicistični liniji in se v starosti spet vrnil k prvotnemu slogu.

Njegovi oltarji krasijo cerkve v Spodnji Voličini, Kamnici, Hočah, Malečniku, Lenartu, Zavrču, Veliki Nedelji, Virovitici ... Holzinger velja za zadnjega poznobaročnega umetnika slovenske Štajerske.

Atika glavnega oltarja v župnijski cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Laporju. FOTO: Ivo Žajdela

Baročni kipar Jožef Straub

Baročni kipar Jožef Straub (1712–1756) se je rodil v pomembni kiparski družini Straubov v Wiesensteigu v Nemčiji. Po začetnem šolanju v očetovi delavnici v Wiesensteigu je verjetno nadaljeval delo pri bratu Filipu Jakobu v Gradcu. Na Slovenskem se prvič omenja 1736, ko je delal kot pomočnik ljubljanskega kiparja Henrika Löhra, s katerim pa se je razšel, ker je ustvarjal na svojo roko. Leta 1743 se je kot avtor Kužnega znamenja prvič pojavil v Mariboru. Tu se je leta 1746 poročil z Marijo Jožefo Cowalter. Ustvaril je številne oltarje in prižnice za cerkve na Štajerskem, Hrvaškem in Madžarskem, kipe za cerkvene fasade in vrsto javnih znamenj, izmed katerih je nedvomno mojstrovina zase kužno znamenje na mariborskem Glavnem trgu iz leta 1743. Po Straubovi smrti je kiparsko delavnico prevzel njegov pomočnik Jožef Holzinger.

Kar pet sinov je šlo po očetovi poti med kiparje. Najstarejši, Janez Baptist, je zaslovel v Münchnu, preostali štirje pa so se znašli precej daleč od matične dežele. Filip Jakob je postal graški kipar, Janez Jurij je deloval v Radgoni, Franc Anton v Zagrebu, Jožef pa se je po krajšem bivanju v Ljubljani ustalil v Mariboru, kjer je ostal do smrti.

Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar, Jožef Hoffer ter Filip Jakob in Jožef Straub, Umetnostna kronika, št. 62, ZRC, 2019

Atika glavnega oltarja v župnijski cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Laporju. FOTO: Ivo Žajdela

Župnijsko cerkev so temeljito obnovili

V začetku 20. stoletja je bila župnijska cerkev premajhna, zato so jo leta 1907 razširili oziroma podaljšali za več kot devet metrov. Pod vodstvom župnika Antona Frasa so v obdobju med letoma 1983 in 1991 obnovili podružnično cerkev v Kočnem, razširili cerkev v Žabljeku, župnijski cerkvi pa so priskrbeli nove orgle. Po prihodu prejšnjega župnika Janeza Osvalda leta 1991 so temeljito obnovili župnijsko cerkev, najprej leta 1993 zunanjščino, leta 1995 pa še notranjost. Leta 2017 so obnovili tudi streho župnišča. Leta 1997 so postavili koncilski oltar, pri katerem je prvi daroval mašo novomašnik Marko Leva. Istega leta so kupili nov zvon, leta 2002 so obnovili uro na zvoniku, ki je iz leta 1846. Leta 2005 so obnovili fasado župnišča, leta 2007 pa asfaltirali dvorišče med cerkvijo, župniščem in Slomškovim domom.

Atika glavnega oltarja v župnijski cerkvi sv. Filipa in Jakoba v Laporju. FOTO: Ivo Žajdela

Laporska župnija ima dve podružnici

Laporska župnija ima dve podružnici. Cerkev sv. Egidija v Kočnem pri Ložnici so pozidali v času turških vpadov pred približno 450 leti in ima značilni videz taborske cerkve z obzidjem, ki je vidno še danes. Cerkvica Presvetega Srca Jezusovega v Žabljeku je bila kot kapela pozidana leta 1931. Skoraj ves denar je prispevala Neža Tkavc iz Bostona v ZDA. Leta 1991 so jo z dozidavo večje dvorane precej povečali.

Nadškof Alojzij Cvikl je blagoslovil štiri nove vitraje v oknih s podobami svetniških kandidatov Ireneja Barage, Antona Martina Slomška, Lojzeta Grozdeta in drinskih mučenk. FOTO: Ivo Žajdela

1/18