Če vas tokrat povabimo na Komno, boste številni takoj pomislili na vijugasto pot in na trume planincev, ki stopajo po njej. In ob tej podobi boste morda zamahnili z roko, češ, to ni zame. Vendar lahko v zgodnji jeseni kar pozabite na poletno gnečo. Še več: če boste šli na Komno med tednom, se vam utegne tudi v lepem vremenu zgoditi, da skoraj ne boste srečali žive duše.



Prazno parkirišče ob Koči pri Savici priča o tem, da se sezona množičnih izletov v visokogorje počasi končuje. Seveda je obiskovalcev manj tudi zato, ker si zaradi padajočega kamenja ni mogoče ogledati slapu Savica. Dostope namreč zapirajo trakovi in opozorilni napisi, ki jih vsekakor velja upoštevati. Drugače je s potjo na Komno – ta je odprta in normalno prehodna.

Tisti, ki ste že šli iz Bohinja na Komno, veste, da se pot vzpenja čez zaraslo pobočje v številnih ključih. Zaradi enakomerno počasnega vzpona, bolj slabega razgleda in zaradi vedno enako široke steze, ki zdaj zavije ostro levo in čez nekaj metrov ostro desno, se zdi marsikomu dolgočasna. Ampak koliko prednosti ima tudi pot, na kateri ni treba paziti, kako bomo zastavili vsak naslednji korak! Koliko svobode nam daje, še posebej v samoti. Blagor tistim, ki doma pustijo skrbi in težave, ki so se jim nabrale v dneh, polnih obveznosti in hitenja. Kako sproščeno lahko hodijo. Še bolj blagor pa onim, ki ves omenjeni balast prinesejo s seboj. Kajti prav na takšnile vijugavi poti lahko človek marsikaj pretuhta in odmeče vso odvečno kramo, da se potem v njem spet naselita veselje in mir. Da potem domači in sodelavci v službi porečejo: »Dobro je, da si šel. Ne zato, ker te ves dan nismo videli, ampak zato, ker si se vrnil dobre volje kot že dolgo ne.«



Če človek takole zapleta in odpleta misli čez te ovinke, kmalu ugotovi, da so že vsi za njim. No, včasih se je vmes vendarle dobro ustaviti – da se zazremo v belino skalovja, ki se tu in tam zasveti med drevjem, da na kakšnem ovinku pogledamo proti jezeru, ki počiva tam spodaj. Že res, da se bomo popoldne vračali po isti poti, ampak takrat bo vse drugače. Sonce, ki nam sije v oči, se bo skrilo za robom in megličasti pokrov nad jezerom se bo razblinil v nič.

Po 48. ovinku, kjer stoji tik ob poti drog električne napeljave, postanejo ravni odseki vse daljši in ovinki vse redkejši. Vendar ne bomo še takoj pri Domu na Komni. Še celo potem, ko ga prvič zagledamo zgoraj na robu, traja kar nekaj časa, da pridemo v njegovo bližino. Nadaljujemo naravnost, mimo odcepov za Črno jezero in Triglavska jezera. Po nekaj minutah se svet okrog nas odpre in pred nami se kot na razstavi pokažejo Spodnje Bohinjske gore vse tja do Bogatina.

Na križišču pri Koči pod Bogatinom, do koder smo iz doline hodili dobri dve uri in pol, nas tabla z napisom Lanževica usmeri v desno. Ozka bela pot gre med ruševjem v glavnem ves čas naravnost. Kmalu se nekoliko dvignemo, nato pa so vzponi in spusti komaj opazni. Smo v osrčju planote Lepa Komna, kjer prevladujejo nepregledni labirinti ruševja. Spredaj na levi zagledamo masiv Lanževice. Rjava trava, med katero se skrivajo modri cvetovi resastega sviščevca, daje pokrajini pravljično podobo. Res, jesen je tu čarobno lepa. Pot gre zdaj rahlo navzgor, zdaj malce navzdol, okrog nas pa tišina in mir. Slišati je le škripanje peska pod nogami, prestrašeni žvižg ptice in glas vetra. Kako zanimivo je poslušati veter! Kadar se ujame med skalnate strmine, doneče bobni in razsaja kot zver, ki bi rada pobegnila iz kletke. Kadar se zaplete v mrežo ostrih trav, pa šelesti, kot bi se mu obleka cefrala na ostrem trnju. Po slabi uri hoje se nam priključi steza, ki prihaja od Triglavskih jezer. Nekaj minut pozneje zavijemo na kamnit nasip in zapustimo pot, ki gre naprej do Planine za skalo in do vasi Soča.



Nadaljujemo proti jugu. Najprej hodimo po ravnem, nato po travnati strmali. Že precej zarasla vojaška pot se kačasto zvija po pobočju, naša steza pa gre dokaj naravnost navzgor. Više postane svet položnejši, vendar steza kmalu opiše polkrog in spet odločneje krene v breg. Zlatorumena in rjava trava se tu meša s sivkastim gruščem. Vmes so drobni rdečkasti grmiči, ki ustvarjajo vtis, da pobočje gori. Po široki zajedi se povzpnemo na preval med Vrhom nad Gracijo in Lanževico, kjer se priključimo poti z Vratc. Zavijemo desno na široko sleme, po katerem čez slabe pol ure dosežemo vrh.

Kopasta Lanževica ne spada med vrhove, ki bi nas že od daleč vabili z drzno obliko, kljub temu pa se nam z nje odpira širok razgled. Zlasti lep je pogled na Bogatin in druge vrhove Spodnjih Bohinjskih gora, na Krn, Kaninske gore, Mangart, Jalovec in na Triglavsko skupino.



Sedaj nas čaka še sestop. Najprej se vrnemo do prevala pod Vrhom nad Gracijo, od koder nas steza po razgibanem svetu v približno tričetrt ure pripelje na preval Vratca. Tu zavijemo levo na široko stezo, ki Krnska jezera povezuje s Komno. Že sestop z Vratc ni posebej strm, pozneje pa se udobna steza nad dolino Gracije še bolj položi. Do Koče pod Bogatinom hodimo eno uro skoraj povsem naravnost. Potem nas spet čakajo znani ovinki, ki nas v uri in pol pripeljejo nazaj v dolino.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Koča pri Savici

Višinska razlika: 1350 metrov

Dolžina vzpona: 5 ur (spust 3,5 ure)

Težavnost: pot je zelo lahka, vendar precej dolga

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del)

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi na Bohinjski Bistrici je maša vsako nedeljo ob 7. in ob 10. uri.