Prvi jutranji sprehod ob peščeni obali naselja Puerto del Carmen odpravi zaspanost. Očitno je v naselju umetnik, ki ponoči ne more spati, zato v mivki uresničuje različne zamisli. To jutro je na obali stala peščena figura Jezusa Kristusa, upodobljenega nad pasom, z razširjenimi rokami, ki te kar vabijo v naročje morja za njim. In potem je vzšlo sonce. Ožarilo je meglico nad morjem in pozlatilo plažo. Začetek dneva je bil nadvse obetaven.

Narodni park Timanfaya

Park, ki leži na jugozahodnem delu Lanzarota, najvzhodnejšega otoka Kanarskega otočja, je bil cilj našega prvega dne. Za pot do njega smo izbrali kolo, tako kot tudi za vse izlete po otoku v naslednjih dneh. Lanzarote je namreč raj tudi za kolesarje. Tu je na voljo več izposojevalnic koles, zato kolesa ni treba pripeljati s seboj. Če se po njem odpravite z električno različico, za katero smo se odločili tudi mi in si jo je prav tako mogoče izposoditi, si lahko ob manjšem trudu ogledate več stvari.

Lanzarote je namreč raj tudi za kolesarje.

Do dobrih 25 kilometrov oddaljenega narodnega parka je bilo treba premagati skoraj 1000 metrov višinske razlike, a ob pomoči elektrike je šlo brez posebnih težav. Cesta je bila lepo asfaltirana, brez razpok ali z zaplatami dodatnega asfalta pokrpanih lukenj. Kolesarske poti po Puerto del Carmen, ki je bil izhodišče vseh naših izletov, so dobro urejene, zunaj mesta pa so ceste dovolj široke tudi za kolesarje. Ko se mesto konča, se začne pokrajina z borno vegetacijo, le tu in tam rastejo trava in posamezna palmova drevesa. Z izjemo nekaterih odsekov, kjer se rob ceste strmo konča, je kolesarjenje zelo varno, pa tudi vozniki avtomobilov kolesarje upoštevajo in jih spoštujejo.

Narodni park Timanfaya – morje lave, posejane s spečimi ognjeniki. FOTO: Darinka Egart

Narodni park Timanfaya si lahko obiskovalci ogledajo s turističnega avtobusa ali kameljega hrbta. Ko smo opazovali kamele, ki so se počasnih korakov premikale po pripekajočem soncu, smo se strinjali, da bo ogled z avtobusom boljša izbira. Kolesa smo parkirali pred središčem za obiskovalce na vrhu hriba Islote de Hilario in se z avtobusom odpravili po vulkanski pokrajini na 14-kilometrski krožni ogled.

Narodni park, ki ima dobrih 50 kvadratnih kilometrov površine, je prostrano morje lave, posejano s spečimi vulkani in očarljivimi kamnitimi formacijami. Njegovo ime, Timanfaya, pomeni v jeziku prvotnih domačinov Ognjene gore in se nanaša na vulkanske izbruhe, ki so opustošili otok med letoma 1730 in 1736. To uničujoče obdobje je ustvarilo eno najbolj spektakularnih pokrajin, kar si jih lahko zamislimo. Tu se zazdi, kot da bi se nenadoma znašli na Marsu, saj je lava ustvarila prizore iz znanstvenofantastičnih filmov. Vse polno je nenavadnih skalnih formacij in kraterjev, ki so obarvani rdeče, rumeno in oranžno, zaradi česar je ogled parka še posebej nepozaben.

Vse polno je nenavadnih skalnih formacij in kraterjev, ki so obarvani rdeče, rumeno in oranžno, zaradi česar je ogled parka še posebej nepozaben.  

Simbol parka je kip El Diablo, torej hudič, delo umetnika Césarja Manriqueja. In da je vse v slogu, si lahko za konec ogleda v restavraciji El Diablo napolnite želodec s piščanci, spečenimi z geotermalno toploto na ogromnem žaru iz litega železa, postavljenem nad luknjo v zemlji. Dan smo sklenili z osvežujočim kopanjem v izjemno čistem morju na eni od mestnih plaž.

Plaža za deskarje, ne pa tudi za kopalce

Cilj drugega dne je bila prelepa, okoli šest kilometrov dolga plaža Famara na severovzhodu otoka. Pot do nje je bila nekaj kilometrov daljša kot do parka dan prej, a je bila občutno manj strma. Žal smo že na poti do plaže izgubili sopotnico, ki je ponoči pozabila napolniti baterijo svojega kolesa in se je zato morala predčasno obrniti in se vrniti v hotel.

Famara na severozahodu otoka je raj za deskarje. FOTO: Darinka Egart

Prvi postanek na poti so bile zanimive skalne razpoke Las Grietas na pobočju vulkana Montaña Blanca med Tíasom in San Bartoloméjem. Ustavili smo se na neoznačenem parkirišču ob cesti in se povzpeli do njih. Naslednji postanek je bil muzej kmečke hiše, Casa Museo del Campesino, ki ga je tako kot omenjenega Diabla ustvaril César Manrique. Muzej dopolnjuje Monumento a la Fecundidad, spomenik plodnosti, poklon kmetom z Lanzarota, ki vztrajajo kljub težkim, za kmetovanje neugodnim razmeram.

Naslednji postanek je bil muzej kmečke hiše, Casa Museo del Campesino, ki ga je ustvaril César Manrique.

Spust proti plaži, ki je sledil, je bil osvežujoč, saj so temperature že dosegle 30 stopinj. Vendar plavanje tokrat ni prišlo na vrsto. Ker so valovi v bližini obale zelo visoki, podvodni tok pa močan, ga ne priporočajo. Je pa na plaži prav zaradi valov vedno veliko deskarjev, v bližnji vasi je tudi šola deskanja. Tako smo ohladitev za vroče glave našli v lokalu v vasi Caleta de Famara, stoječi ob vznožju dih jemajočih pečin. V Puerto del Carmen smo se vrnili po drugi poti in tako naredili krožno pot.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.