Izhodišče: Mirna.

Dostop: Dolenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Trebnje – vzhod, od koder nadaljujemo vožnjo do Mirne. Avto pustimo blizu železniške postaje.

Dolžina krožne poti: 4 ure.

Kratek opis poti: Od železniške postaje na Mirni krenemo mimo vasi Zabrdje in po plitvi dolini do slabo uro oddaljenega Lanšpreža. Od tamkajšnje kapele nadaljujemo skozi vasi Rodine pri Trebnjem in Lipnik do koče na Debencu, nato se skozi vas Stan vrnemo do Mirne. Pot do Lanšpreža ni označena, vendar je orientacija lahka. Pozneje sledimo ves čas planinskim markacijam. Do vasi Stan hodimo večinoma po asfaltu (izjema sta zadnja dela poti pred Lanšprežem in Debencem), od tam naprej pa po gozdnih poteh.


Pot do Lanšpreža in Debenca pelje med gozdnatimi in vinorodnimi griči. FOTO: Andrej Praznik.


Na zahodnem koncu Mirnske doline leži ob rečici Mirni in železniški progi Trebnje–Sevnica naselje Mirna, ki je imelo v začetku lanskega leta 1.332 prebivalcev.

Nad njim že od 12. stoletja bdi grad, v starem vaškem jedru stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, mi pa moramo poiskati železniško postajo, kjer se bo začela in končala naša pot.

Pri postaji prečkamo progo in zavijemo desno na cesto ob potoku, ki nas kmalu pripelje do vasi Zabrdje (169 prebivalcev). Tam na križišču znova zavijemo desno, gremo čez dva potoka, nato pa ob robu gozda prestopimo na stransko cesto, ki se potegne po plitvi dolini proti jugu.

Po zeleneči travi se pripodita srni in obstaneta pred potokom. Po krajšem obotavljanju se previdno spustita v strugo, se na drugi strani skobacata iz nje in zdrvita v zavetje gozda. Cesta izgubi za skupino hiš asfaltno prevleko in se skrije med drevje.

Nad njo je pobočje, pod njo sta potok in ravnica z ribnikom. Malo naprej od njega cesta ostro zavije, mi pa prestopimo na stezo in se hitro vzpnemo do kapele na Lanšprežu, kjer je pokopan Peter Pavel Glavar.

Na tem kraju med vasema Gomila in Rodine pri Trebnjem je že v 16. stoletju stal grad, ki je leta 1766 postal Glavarjev dom. Dolg je bil 35 in širok 31 metrov, imel je dve nadstropji. Leta 1954 so ga porušili, zato ga lahko danes vidimo le na starih slikah.

Od kapele krenemo mimo kamnitega kozolca do asfaltne ceste, ki nas v četrt ure pripelje do vasi Rodine pri Trebnjem (85 prebivalcev). Med hišami se spustimo na jug, kjer se nam pridruži označena planinska pot iz Trebnjega. Nekaj deset metrov naprej nas kažipot usmeri po cesti strmo navkreber.

Večinoma po gozdu prispemo do dobra dva kilometra oddaljene vasi Lipnik (80 prebivalcev), kjer se svet odpre. Na sončni strani hriba počivajo zidanice in vinogradi, po katerih se kljub soncu podijo mrzle sape.


Kapela na Lanšprežu. FOTO: Andrej Praznik.

Na koncu Lipnika, ko pridemo znova do gozda, se malo pred vodohranom asfalt spremeni v makadam. Po njem čez približno dva kilometra dosežemo vas Debenec (59 prebivalcev).

Na prvem križišču zavijemo desno, na naslednjem levo, potem se hitro vzpnemo do koče na temenu zaobljenega griča. Nekoč je na njem stal tudi razgledni stolp.

Kočo obdaja drevje, ko krenemo naprej proti Mirni, pa se odpre lep razgled na okoliško gričevje. Medtem ko smo med hojo proti Debencu opazovali zasnežene vrhove Kočevskega roga, nam zdaj pogled odjadra do Gorjancev in grada Hmeljnik, ki je od tod oddaljen šest ur hoda. Malo pozneje vidimo tudi Mirnsko dolino, Šentrupert in Kum.

Z Debenca krenemo strmo navzdol do vasi Stan (105 prebivalcev). Na križišču pred velikim sodom gremo desno, nadaljujemo še malo po cesti, nato z nje zavijemo v gozd. Na vejah se odpirajo prvi listni popki, na tleh se med zelenjem sramežljivo skrivajo beli in modri cvetovi.

Steza prečka cesto, krene čisto rahlo navkreber, potem se prevali navzdol do gozdnega roba. Ko se drevje razmakne in nas znova poboža popoldansko sonce, smo že na robu Mirne.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (17/2021).