Zbrali smo se ob Waldorfski šoli (nekdanji Akademski dom) na Streliški ulici, kjer so komunisti 26. maja 1942 umorili prof. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca Viktorja Rojica. Skupaj z organizatorjem spominske slovesnosti dr. Janezom Juhantom smo tam zmolili, nato pa šli v stolnico, kjer je bila maša. Daroval jo je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.

Molitev na Streliški ulici, kjer so komunisti 26. maja 1942 umorili Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica. FOTO: Ivo Žajdela

Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo

V nagovoru je škof Jamnik poudaril: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Namreč, kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. »A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku. Toda resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja in to, da človek, ki ne odpusti, še vedno živi v 'krču žrtve', še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.«

Molitev na Streliški ulici, kjer so komunisti 26. maja 1942 umorili Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica. FOTO: Ivo Žajdela

Razlika med človekom, ki je povzročil krivico, in med krivico samo

Dr. Jamnik meni, da odpuščanje v tem smislu pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem 'predelati' in napraviti za del lastne zgodovine. »Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.«

Pomožni škof Anton Jamnik s somaševalci pri spominski maši v ljubljanski stolnici. FOTO: Ivo Žajdela

V ustvarjalnem dejanju spominjanja

K temu je dodal, da v »ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni, na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka.«

Dr. Janez Juhant med uvodnim nagovorom pri spominski maši v ljubljanski stolnici. FOTO: Ivo Žajdela

Indoktrinacija celih rodov o upravičenosti nasilja

Spomnil je na Draga Jančarja, ki je v zborniku Temna stran meseca zapisal, da je »zadnji veliki zločin totalitarizmov bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.«

Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati ... Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.

Pomožni škof Anton Jamnik med nagovorom v ljubljanski stolnici. FOTO: Ivo Žajdela

Spomin moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine

Škof Jamnik je tudi poudaril, da imajo zato narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako, ne dovolj pregledan, neovrednoten, izrinili iz naše zavesti, če ne bomo to storili s pietetnim pokopom umrlih in s spravo med živimi. »Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad ubitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev, če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost, nečlovečni odziv, je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«

Brez empatije ne bomo imeli demokracije

Anton Jamnik je spomnil tudi na besede akademika Jožeta Trontlja, da je bilo iztrebljanje sočutja v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. »Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije.«

1/5