V njej je opisal svojo novinarsko pot, od leta 1974, ko se je zaposlil na Radiu Ljubljana, do leta 2017. Vodil je osrednjo informativno oddajo Dogodki in odmevi, oddajo Studio ob sedemnajstih, pripravil vrsto reportaž in portretov.

Leta 1984 se je zaposlil na TV Ljubljana (v okviru TV Slovenija). Sprva je opravljal poročevalsko in komentatorsko delo s področja energetike in bančništva.

Urednik in avtor pogovornih oddaj

Vodil je oddaje Omizje, Aktualno, V znamenju (predhodnica Odmevov) in Utrip.

Leta 1990 so ga imenovali za urednika Notranjepolitičnega uredništva, leta 1991 za odgovornega urednika Informativnega programa TV Slovenija, kar je ostal do leta 1999. V tem času je oblikoval večerno informativno oddajo Odmevi.

V letih 1991–2013 je izvedel več kot 250 enournih pogovornih oddaj Intervju, od leta 1996 pa še več kot 50 televizijskih oddaj v ciklu Očetje in sinovi, Družinske vezi in Družinske zgodbe. Od leta 2013 do 2017 je deloval kot varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenije. Leta 2018 so ga izvolili v Programski svet RTV Slovenija.

Kako je z »vprašanji« zmanipuliral dr. Janeza Arneža

Vse te postaje svojega novinarstva je v tej knjigi opisal, še posebej pa tiste dele, kjer se je dogajalo kaj posebnega ali celo ekscesnega. Tako je opisal tudi Odstranitev Žarka Petana z mesta direktorja RTV Slovenija.

Objavil je tudi odlomke iz nekaterih pogovorov. Tako tudi iz pogovora z dr. Janezom Arnežem, lastnikom arhivske ustanove Studia slovenica. Pogovor je bil eden tistih tipičnih, ki jih je bilo na RTV Slovenija polno. V njem je avtor s provokativnimi, predvsem pa manipulativnimi vprašanji (sugeriranje odgovorov) izkoristil svoj položaj in iz sogovorca izvlekel izjave, ki jih v nezmanipuliranem stanju ne bi povedal, kaj šele zapisal.

Objavil je tudi nekaj odlomkov iz pogovorov z Milovanom Djilasom, Savko Dabčević Kučar, Jožetom Pučnikom, Borisom Pahorjem in Igorjem Torkarjem.

Opisal je tudi nekatere polemike, v katerih je sodeloval, dopise sodelavcem, odgovore časopisnim hišam.

Bil je iskalec novih programskih idej

Novinarski kolega s TV Slovenija Aleks Štakul je v predgovoru v knjigi zapisal, da je bil Lado Ambrožič iskalec novih programskih idej. »Zahvaljujoč njemu so se rojevale nove programsko odmevne oddaje: Intervju, Pogovor s predsednikom, Studio City, TV-konferenca, Polnočni klub, 10.000 obratov, Potrošniška tribuna, Očetje in sinovi, kasneje Družinske vezi in Družinske zgodbe, Slovenska kronika, Pro et contra (Pod preprogo), Made in Slovenia, Homo turisticus in na koncu Odmevi.«

V Štakulu je nekaj let tlela iskrica upanja, da dokončno dočaka gospodarsko oddajo, ki bo analizirala finančna gibanja doma in v svetu. »Z njegovo in podporo novega vodstva RTV se mi je želja izpolnila. Oddajo Made in Slovenia sem urejal in vodil osem let in se od nje poslovil, ko mi jo je novo vodstvo po neuspelem kandidiranju Lada Ambrožiča za tretji mandat odgovornega urednika, ukinilo. Lada je politika desna in leva kljub večinski podpori novinarjev in urednikov dobesedno izigrala. Zgodba, ki se na RTV žal ponavlja. Oblast si vselej želi nacionalko prisvojiti in podrediti.«

Nekje vmes, med »starimi« in »novimi« oblastniki. Ali res?

Lado Ambrožič je v uvodnih mislih zapisal, da so bila devetdeseta leta, ki jih je preživel kot urednik Informativnega programa Televizije Slovenija, najbolj razburljivo obdobje osrednje medijske ustanove na Slovenskem.

»Zamenjava političnega sistema, demokratične volitve, uveljavljanje novonastalih političnih strank, novi obrazi na javni sceni, vojaški spopad z JLA, diplomatska ofenziva za mednarodno priznanje komaj rojene države, novi in stari olastninjeni mediji in nacionalna televizija, ki je stara oblast ni hotela izpustiti iz rok, nova pa si jo je nespretno želela prilastiti.

In v tem spopadu se je pričela moja zgodba, ki je trajala skoraj deset let, zgodba, ki ni tekla po gladki asfaltni cesti, temveč po makadamski poti, včasih tudi po kolovozu, končala pa se je z ostrim betonskim robnikom, ko vožnje ni bilo več mogoče nadaljevati. Naprej je bilo treba peš, zdaj neprimerno počasneje, ne spredaj, kot poprej, ampak nekje ob strani, da novih sprinterjev nisem motil ali ogrožal.«

Puščice in kopja so v glavnem leteli v njegovo pisarno

Trdi, da si je slabo desetletje, ko je bil v vrhu Informativnega programa, na vso moč prizadeval, da ohrani verodostojnost programa in javnega servisa, čeravno so kritiki z enega in drugega političnega pola s pomočjo določenih medijev javnost prepričevati, da je program pristranski, »dokazati pa tega kajpak ni bilo mogoče«.

»Puščice in kopja so v glavnem leteli v mojo pisarno, večji del pa na moje vodenje intervjujev in drugih oddaj, zlasti še, če sem kakšnemu oblastniku zastavil 'neprimerno' vprašanje.

Ko so šli kritiki čez mejo strpnosti in dobrega okusa, sem uredništvom pošiljal svoje odgovore, a objavili so jih le za prgišče. Kritiki oddaj so bili brezprizivni, nemalokrat tudi brezimni, nepodpisani.«

Bil je javno proglašen tudi za agenta Udbe

»Če se je kateri od mojih vplivnih sogovornikov v oddaji odrezal bolj klavrno, so mu njegovi podporniki v časnikih ali revijah nemudoma objavili hvalnico, meni pa grajo; spomnim se korektnega pogovora z določenim predsednikom Državnega zbora; po intervjuju sem v eni od konotiranih revij prebral kritiko z naslovom: Predsednik proti Ambrožiču tri proti nič.

A spotikanj niso bili deležne samo oddaje, ki sem jih vodil, temveč tudi moji pogledi na novejšo zgodovino, ko so me zaradi tega pošiljali v Haag.

Bil sem javno proglašen tudi za agenta Udbe, čisto pred kratkim pa se je določen tajkun 'spomnil', da sem ga pred četrt stoletja izsiljeval, naj mi pri stanovanjskem posojilu zniža obrestno mero.«

Bil je le v službi ene, enostranske, postkomunistične »resnice«

Kot je zapisal, je dvajset let kolebal, ali naj knjigo napiše ali ne, »s tehtanjem, ali bo razumljena kot pripoved užaljenega ali jeznega protagonista, izgnanega iz velepomembnega središča informacij«.

Dodal je, da v zgodbi nastopajo »konkretni ljudje, opisani v konkretnih dejanjih, neosebnih kajpak, in predvsem konkretni stanovski kolegi, nekateri novinarji slovenskih tiskanih medijev, ki so stregli željam in zahtevam političnih centrov in omrežij, da me z nenehnimi napadi pritisnejo ob tla, uničijo samozavest in po možnosti prisilijo, da se umaknem. Njihov iztržek je bil prej ko slej ničen, saj sta jih demantirala predvsem pravičnost in resnica.«

Lado Ambrožič v zgornjih besedah »pozablja«, da imajo vsake oči svojega malarja oziroma, da je bil v službi ene, enostranske, postkomunistične »resnice«. Zvesto ji je služil, tudi tako, da je bil rad žrtev »napadov«, nekakšen Kalimero, s čimer je branil svoje delo – za dediščino interesov svojih političnih očetov.