26. januarja 2006 sem v daljšem prispevku z naslovom Herojeva vrnitev v Suho krajino v reviji Demokracija začel z naslednjim uvodom. Po daljšem času se spet oglašam na straneh Demokracije s člankom, ki se dotika medvojnega dogajanja na Slovenskem. K temu me je pripravil na videz precej nepomemben dogodek, ki pa v sebi vsebuje nekaj, za kar bi pričakovali, da je dokončno izginilo iz našega duhovnega prostora, vendar še pogosto vidimo, da temu ni tako.

Lado Ambrožič - Novljan

»Spomenik« »heroju« Ambrožiču v Žužemberku in uničenje Žvirč

Več ljudi me je opozorilo na polemiko, ki je nastala med publicistom Ivetom Staničem in novinarjem Ladom Ambrožičem potem, ko so v Žužemberku nedavno postavili »kip« partizanskemu »heroju« Ladu Ambrožiču - Novljanu. Na dogodek se je v pismih bralcev v Demokraciji (5. januar) odzval Ive Stanič, ki je citiral neko znanko oziroma njeno ogorčeno pripoved o Ladu Ambrožiču - Novljanu. Ta naj bi namreč marca 1945 v Žvirčah poveljeval partizanski enoti, ki je tam izvršila genocid nad civilnim prebivalstvom. Žvirčane so na silo pregnali z domov, potem pa njihove domove požgali, cerkev pa razstrelili. Ta zločin je bil sam po sebi eden najhujših med drugo svetovno vojno v svetovnem merilu – vendar le eden od mnogih podobnih partizanskih zločinov na Slovenskem.

Ive A. Stanič, Ob odkritju spomenika v Žužemberku, Demokracija, 5. 1. 2006Družina Ambrožič, Ive A. Stanič, Ob odkritju spomenika v Žužemberku (1), Demokracija, 1. 2006

Glede na množico partizanskih zločinov bi morali imeti več sto knjig o tem

Žvirče so partizani uničili 15. marca 1945, že pred tem, 13. januarja 1945, so podobno uničili bližnjo vas Hinje. O vsakem takšnem zločinu bi imel zrel narod na Zahodu napisano izčrpno monografijo. Slovenci jih kljub petnajstim letom /leta 2006/ v demokratični državi nimamo. Morali pa bi jih imeti – glede na množico partizanskih zločinov – več sto. Nekaj drobcev sicer imamo, ki so vsak, sam po sebi, odlični izdelki. Tu treba na prvem mestu omeniti Knjigo Tragedija v Cerknem, v kateri je zgodovinar dr. Boris Mlakar obdelal oziroma raziskal partizanski poboj 14 civilistov iz Cerknega 3. februarja 1944 na Lajšah, dve knjigi Janka Mačka (Rovte v viharju vojne in revolucije in Šentjošt brani svoje izročilo; obe je avtor izdal v samozaložbi) in knjižico Hinje in Žvirče v plamenih, v kateri sta ponatisnjena dva prispevka iz revije Zaveza, v katerih je Vanja Kržan pred leti prikazala obe suhokrajinski tragediji.

Kot rečeno, te in še mnoge druge medvojne tragedije bi si zaslužile prikaze v debelih knjigah. V čem pa se na primer španska Guernica razlikuje od Hinj ali Žvirč, če omenim samo ta dva primera? Morda v tem, da so Guernico bombardirala nacistična letala, naše kraje in ljudi pa so uničevali domači ljudje, združeni pod ideološko-revolucionarno partizansko »vojsko«.

Edino, kaj šteje, sta resnica in spomin(janje)

Naj dodam leta 2024, ko prispevek poobjavljam na spletni strani Družine. Ne le, da leta 2006 nismo imeli takšnih omenjenih knjig o partizanskih zločinih. Tisto leto je dr. Lovro Šturm ustanavljal Študijski center, ki naj bi raziskoval komunistične zločine in kjer naj bi raziskovalci takšne knjige pisali. Tudi 34 let po demokratizaciji jih nimamo (razen nekaj primerkov, morali pa bi jih imeti sto in več). Zgodovinarji, ki so zaposleni za tovrstno raziskovanje, se, nekateri še posebej vztrajno, posvečajo vsemogočemu drugemu »delu«, neskončni komunistični zločini pa še naprej ostajajo neraziskani ... Kako je to mogoče ...?!

Ob tem imajo nekateri Slovenci veliko povedati o spravi in razdorih, ko pa je vendar edino, kaj tu šteje, resnica in spomin(janje). Namreč, tako sprava, kot govoričenje o razdorih in delitvah so totalitarna retorika.

Lado Ambrožič - Novljan za kraje na širšem dolenjskem območju velja za zločinca. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku (LDS) leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

V reviji Zaveza je bilo objavljenega veliko gradiva in pričevanj

Zločin, ki ga je omenila Staničeva znanka, se je seveda zgodil, vendar mu, kot se je na Staničev zapis odzval Lado Ambrožič (sin narodnega heroja Lada Ambrožiča - Novljana), ni poveljeval Lado Ambrožič - Novljan, ampak drugi partizanski komandanti. V do zdaj objavljeni propartizanski literaturi se jih da identificirati. Toda najprej je potrebno ob tej polemiki zapisati naslednje. Veliko se je v zadnjih petnajstih letih /do leta 2006/ že napisalo o partizanskih zločinih med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Vsak, ki ga resnica zanima, bo v teh zapisih – naj tu posebej izpostavil vedno in povsod prezrto revijo Zavezo, v kateri je bilo v dosedanjih šestdesetih številkah /leta 2024 jih je že 131/ objavljenega veliko gradiva in pričevanj – našel veliko podatkov; vsekakor dovolj za potrebe tistim, ki pišejo pisma bralcev. V zadnjih letih sem mnogim dopovedoval, da ni prav nobene potrebe, da bi pisali površno, ali da bi objavljali prav vse, kar si kdo izmisli, ali pa se je oblikovalo skozi ljudsko govorico. Danes, ko je že toliko objavljenega, morajo biti vsi podatki, s katerimi kdorkoli – tudi pisci pisem bralcev ali poslanci v parlamentu – operiramo v javnosti, preverjeni.

Objavljeni podatki mora biti resnični in stvarni

Nedopustno je, da nekateri še vedno objavljajo povsem nepreverjene podatke, ki so pogosto plod ljudske domišljije ali nizkih strasti. Več kot dovolj je primerov raznovrstnih medvojnih zločinov, zato ni prav nobene potrebe, da bi kdo objavljal podatke, pridobljene po načinu »rekla-kazala«, za katere se večkrat izkaže, da ne držijo. Ali primer nekdanjega poslanca Iva Hvalice, ki je bil sodno kaznovan zaradi svojega pogosto zelo neodgovornega govorjenja v parlamentu – mimogrede, s katerim je počel samo škodo in prav nič koristnega, če pa že, pa kvečjemu za levico – na drastično denarno kazen, ni nikomur v poduk? Vse se da povedati z normalnim jezikom, nobene potrebe ni, da se pretirava, objavlja nepreverjene podatke ali celo žali. Žal je še vedno precej tega, predvsem v pismih bralcev, pa naj bodo ta politično desna ali leva. Seveda, marsikomu ne bo všeč to moje pisanje, toda, ali naj bom tu jaz predmet tovrstne jeze, ali tisti, katerih se to moje pisanje dotika? Tu bi lahko naredil piko, ne glede na to, da bi mi morda celo kdo »očital«, da branim partizanskega »heroja« Lada Ambrožiča - Novljana. Kljub temu naj o njem navedem nekaj podatkov.

Skoraj je umrl ob »heroju« Francu Rozmanu

Visokega partizanskega komandanta in »heroja« Lada Ambrožiča - Novljana se je večkrat napadalo in se mu pripisovalo medvojne zločine. Zanimivo, da je bila večina zapisov napačnih, plod bujne domišljije in neodgovornega odnosa do javne besede. Najprej, pri Ambrožiču sta pomembna dva medvojna, kar prelomna datuma. Prvi je 25. september 1943, ko je prispel z Dolenjske na Primorsko (v Vipavsko dolino; tik po koncu t. i. goriške fronte, ki je bila za partizane, kot že nekoč prej soška fronta na tem območju, prava klavnica), kjer je postal eden vodilnih poveljnikov partizanske vojske v IX. korpusu. Drugi datum je 7. november 1944, ko je bil ranjen ob zelo znani nesreči, ki se je zgodila, ko je komandant glavnega štaba partizanske vojske Franc Rozman - Stane pri Črnomlju preizkušal angleški minomet, s čimer je bil Novljan skoraj do konca vojne vržen iz partizanskega poveljevanja.

Lado Ambrožič - Novljan za kraje na širšem dolenjskem območju velja za zločinca. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku (LDS) leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. Naj se ve, koga častijo levičarji. FOTO: Ivo Žajdela

Prvi zlagani partizanski mit je bil o Francu Rozmanu - Stanetu

Naj omenim še nekaj. Potem, ko so po demokratizaciji leta 1990 postali javno z zločini omadeževani nekateri vodilni partijsko-partizanski vodje in komandanti (Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Zdenka Kidrič, Ivan Maček - Matija), je borčevska organizacija poskušala v javnosti častiti predvsem dva. Prvi je bil »legendarni« partizanski poveljnik Franc Rozman - Stane, o katerem sem podpisani v Demokraciji objavil daljši feljton (od 15. 1. do 25. 3. 2004), v katerem sem jasno prikazal, da je v resnici šlo za mit – tako kot pri marsičem v povojnem obdobju, vključno s t. i. NOB –, saj je Rozman v resnici obremenjen z mnogimi zločini proti človečnosti.

Drugi zlagani partizanski mit je bil o Ladu Ambrožiču - Novljanu

Drugi neomadeževani partizanski lik je bil v 90. letih še živeči Lado Ambrožič - Novljan. Nenehno je nastopal po partizanskih slavjih, kjer je poudarjal čistost partizanske vojske. Tu je seveda delal usodno napako. Vsi smo vedeli, da partizanska vojska ni bila neomadeževana, ampak nasprotno, bila je nosilka mnogih najhujših zločinov, kar jih je slovenska zemlja doživela v zadnjih stoletjih. Poleg tega pa tudi sam ni bil povsem nedolžen, za kar smo nekateri ves čas dobro vedeli, vendar iz tega, vsaj zase lahko trdim, nismo delali velikega kravala. Potem pa je šla LDS »pamet« temu človeku postavljat velik doprsni kip sredi Žužemberka. Sredi Žužemberka! Zakaj na najmanj primernem kraju, malo kasneje.

Zdenka Lindič D., Spomenik za Lada Ambrožiča, Delo, 19. 12. 2005Postkomunistično glasilo Delo je kljub demokratizaciji še naprej objavljalo slavilne zapise o zlagani partizanski mitologiji:

Grega Repovž, V imenu pordelih križev, Delo, 9. 5. 1997Boris Šuligoj, Lado Ambrožič - Novljan, Delo, 13. 9. 1997

Potem ko se Slovenija duši pod partizanskimi »spomeniki«

Kip partizanskemu »heroju« so šli postavljat potem, ko je Slovenija – poleg stotin množičnih grobišč, ki so jih povzročili ti isti partizani – že bila pokrita s tovrstnimi partizanskimi »spomeniki«. Koliko od teh »spomenikov« pa je bilo po demokratizaciji in normalizaciji odstranjenih, čeprav so se z mnogimi častili osebe, enote in dogodki, ki so bili izrazito zločinski? Dol prispevek bi rabil, da bi jih samo naštel in o njih navedel osnovne podatke. Poleg tega so imeli ti partizani najvišje pokojninske prejemke v Sloveniji. Dodelili so si jih za zasluge med komunistično revolucijo. Nihče jim jih po demokratizaciji Slovenije ni odvzel. Kaj še, niti pomembnejšega problematiziranja teh nagrad za revolucionarne zločine ni bilo. Popolna »sprava« torej, čeprav so Spomenka Hribar in še kdo, veliko »protestirali«, kakšni revanšisti in nepietetneži da smo. Pa je ostalo tako rekoč vse nedotaknjeno, vse do danes.

Trnovo nad Gorico, spominski kompleks NOB na Kobilniku, spomeniki komandantov 9. korpusa, med njimi Lada Ambrožiča - Novljana, uničevalca iz Ajdovca 12. decembra 1942 (na Trnovem so postavili kopijo kipa iz Žužemberka). FOTO: Ivo Žajdela

Namesto da bi bili tiho, so grozili

In potem so neki »politiki« šli ob bok vsej tej množici partizanskih »spomenikov« postavljat še nove – med njimi dve leti prej (leta 2004) zločinskemu partizanskemu poveljniku Francu Rozmanu - Stanetu, in to v ljubljanski vojašnici, ki se še vedno imenuje po njem –, potem pa še Ambrožiču. Potem, ko se je nekdo ob to skromno obregnil, resda precej nespretno, v razmeroma nizko nakladni reviji, pa so sorodniki partizanskega »heroja« grozili, kako da za pisca »učenje zgodovinskega poglavja« o Lado Ambrožiču - Novljanu »ne bo prav poceni«. Kakšna nadutost. Če bi od avtorja pisma bralcev zahtevali popravek in morda opravičilo za napako, bi razumel, tako pa so grozili, tako kot je nekoč ta mentaliteta grozila vsem, ki so o revolucionarnih veličinah rekli kakšno resnico. Pa saj je niso, ker so bili Slovenci povsem zastrašeni z udbovskim režimom, o katerem še, naj to tu samo omenim, Slovenci ne vemo kaj dosti. Čeprav je obvladoval vse v dolgem obdobju od leta 1945 do 1990.

Komunisti so kar trinajst krat priklicali »zavezniška« letala nad Žužemberk, da so ga z raketami uničevala.

O Mitji Ribičiču, še enem »velikanu«, vemo zelo malo

Ob omenjanju Franca Rozmana - Staneta in Lada Ambrožiča - Novljana naj tu omenim še eno ikono komunistične revolucije. Ko se je konec maja 2005 proti Mitji Ribičiču sprožil sodni postopek, se mi je po kakšnih dveh tednih posvetilo, da sem morda najbolj poklican, da o Ribičičevi bogati medvojni in povojni dejavnosti kaj napišem, saj mi je bilo jasno, da tega nihče drug ne bo storil. Sredi junija sem se zakopal v svojo goro papirjev in literature ter začel s pisanjem. Napisal sem osem dvostranskih (revijalnih) nadaljevanj, potem pa sem izvedel, da pravzaprav objava nikogar kaj dosti ne zanima. Ni mi preostalo drugega, kot da sem – povsem zgrožen nad stanjem duha pri nas – prenehal s pisanjem, čeprav sem imel takrat v grobem že načrtovano, da bi Ribičičeva zgodba obsegala najmanj dvajset dvostranskih revijalnih objav. Če bi z objavo začeli takoj, sredi junija torej, bi končali nekje v septembru ali oktobru in vsi, ki jih je tema zanimala ali zadevava, bi od takrat imeli dobesedno na krožniku eno najbolj krvavih nadaljevank, kar jih je bilo v zadnjih letih objavljenih. Tako pa nismo imeli nič in o Ribičiču še danes nimamo tako rekoč nič, vsaj tistega ključnega ne, čeprav je bil eden najbolj zavzetih komunističnih karieristov, ki so poganjali komunistično nasilje ter eden najhujših stalinističnih »politikov« od 70. let do demokratizacije.

Žužemberk, pogled na ruševine prosvetnega doma (levo) cerkve in župnišča (desno), cerkev in župnišče sta bili pred partizanskim uničenjem veliki stavbi.

Najhujše zločinstvo je Ambrožič poimenoval z »osvoboditvijo«

Naj torej tu o legendarnem partizanskem poveljniku Ladu Ambrožiču - Novljanu nekaj podatkov samo navržem; kar tako, da koga na kaj spomnim. Ambrožič je neposredno sodeloval, celo kot vodilni poveljnik, kot komandant Gubčeve brigade, pri dveh velikih zločinih partizanske vojske; in to ne leta 1945, ampak leta 1942. Prvi je bil partizanski napad na vaško skupnost oziroma na postojanko vaške straže v Ajdovcu v noči na 12. december 1942. Tu bom kratek, saj si lahko opis okoliščin, poteka napada in posledic vsak prebere na več mestih; naj naveden samo dva zapisa. Prvi je propartizanski in ga je napisal sam poveljnik napadalcev Lado Ambrožič - Novljan v obsežni monografiji Gubčeva brigada (Ljubljana, 1972, 1.073 strani). Ambrožič je dal naslovu poglavja, kjer je opisoval napad na Ajdovec, Osvoboditev Ajdovca, kar je bil neizmerni cinizem. Partizanski napad na Ajdovec je bil šolski primer zločina, ki je v kazenskem zakoniku kvalificiran kot genocid, kot najtežje kaznivo dejanje sploh; in bi torej v vsaki pravni državi nosilce takšnega dejanja obsodili za dejanje genocida. Ambrožič pa je dogodek okvalificiral kot »osvoboditev«. No, nič posebnega, če se spomnimo, da so svojo revolucijo, s katero so Slovence zasužnjili za dolgih 45 let, poimenovali s terminom »osvobodilni boj«, kar so Slovencem s 45-letno indoktrinacijo tako vcepili v glave, da mnogi še zdaj verjamejo, da je šlo za osvoboditev.

Lado Ambrožič - Novljan, Osvoboditev Ajdovca, Naša obramba, 1. 10. 1982

Janko Maček in naši »zgodovinarji«

Drugi zapis o partizanskem uničenju Ajdovca je v reviji Zaveza (številka 40, marec 2001) objavil Janko Maček, avtor visokih etičnih norm. Čeprav je tudi on v svojem prispevku vodstvo vaških straž okrcal za nedoraslo okoliščinam, s čimer je bil po mojem mnenju do njih – do napadenih in uničevanih torej – zelo krivičen, pa je njegov prispevek prvi obširnejši in doslej edini, kjer si lahko dokaj natančno preberemo, zakaj se je vaška skupnost v Ajdovcu odločila za samoobrambno oboroženo organiziranje, kako je partizanski napad nanjo izgledal (apokaliptično) ter kako katastrofalne posledice je imel, tako za samo vaško skupnost, ki (je) čuti(la) posledice vse do danes, kakor tudi širše za medvojno dogajanje v Sloveniji.

(Kakšni novodobni zgodovinarji pa pišejo o vseh mogočih drugih zgodbicah, verjetno zato, da se tako izogibajo tem ključnim temam. Samo Ajdovec bi moral že dolgo imeti samostojno knjigo o pustošenju Ambrožičevih partizanov, pa je ni. Kot jih ni o mnogih drugih podobnih temah.)

Besedilo v wordu: Janko Maček, Kako je komunistična gverila osvobajala Ajdovec, Zaveza, št. 40, 2001Besedilo v wordu: Janko Maček, Še nekaj misi o Ajdovcu in o zgodovini, ki še ni napisana, Zaveza, št. 93, 2014

Ajdovški župan Štefan Vidrih z Brezove Rebri z družino leta 1941. Partizani so ga umorili 16. oktobra 1942. Ta zločin je imel strašne posledice, vse do danes, več kot 80 let kasneje. Vaško skupnost je prisilil, da so organizirali vaško stražo, (samo)obrambo pred partizani. Fotografija je nastala eno leto pred umorom, žena ima v rokah hčerko, ki je imela ob umoru očeta eno leto.

Potem, ko so partizani umorili ajdovškega župana Štefana Vidriha

K podatkom torej. Partizani so 16. oktobra 1942 umorili ajdovškega župana Štefana Vidriha, za katerim je ostala sirota enoletna hčerka. To je bil samo eden v dolgem nizu partizanskih umorov, ki so si po Sloveniji sledili skozi vse leto 1942. Ta brezobzirni in nadvse krivični umor je tudi v tem odročnem kraju vaščane strnil v odločitvi, da se bodo pred partizanskimi roparji in morilci branili. Ustanovili so postojanko vaške straže. Bili so zelo slabo oboroženi, polovica moštva sploh ni imela orožja. Tako kot drugod je tudi tu šlo za dejanje v skrajni sili in kar iz obupa. Proti tako izraziti napadalnosti, nasilnosti in brezobzirnosti se je bilo zelo težko braniti, še posebej, ker je bila dežela že tako prizadeta zaradi prisotnosti, »politike« in dejanj tujega okupatorja. Toda napadeni ljudje niso imeli pred seboj nobene boljše možnosti. Ostala jim je samo ta, prvinska, braniti se pred nasilnikom. 

Ivo Žajdela, Herojeva vrnitev v Suho krajino, Demokracija, 26. 1. 2006Konec v: Lado Ambrožič - Novljan, spomenik, kip, Žužemberk, Ajdovec [2]

1/8