Obenem pa te besede vendar niso povedane tako, da bi zanikale pomen življenja, da bi ga spreminjale v sredstvo nekih višjih ciljev ali celo v surovino kakega ideološkega projekta, ki ga ne zanimajo resnični ljudje, temveč samo družba, abstraktna, reducirana človeška realnost. Nasprotno, življenje postane na neki način dragocenejše: celo najbolj primitivno vsakdanje prebivanje in osnovni biološki obstoj dobita globlji smisel ob misli, da se človekova resničnost razteza onstran njunih meja. Ta misel ni jasna in razločna: kaj je tam čez, ni mogoče izmeriti, dokazati ali ovreči tako kot stvari v območju instrumentalnega uma. Toda občutja in slutnje lahko razprejo tudi to rutinsko, samodejno obstajanje in mu vdihnejo še drugačen pomen: je del življenja, katerega prave razsežnosti šele odkrivamo. Najgloblje morda – to je svetli paradoks – s samožrtvovanjem. Ki nas nenehno preseneča, zagotovo najbolj s tem – to je najsvetlejši paradoks –, ko nenehno odkrivamo, da ga ne moremo do konca odkriti. Življenje je, skratka, skrito za življenjem; življenje je nekaj večjega od naših predstav o njem.

Popolnoma drugačna pa je stvar, ko govorimo o kvaliteti življenja, zlasti v kontekstu danes dominantnega razumevanja človeka in njegovega smisla. Ta smisel se vse bolj enači s kvaliteto življenja: v slednji je razgaljeno njegovo bistvo, njegov etični ideal in merilo. Kvaliteta življenja je tako pomembnejša od življenja samega, v etičnem smislu »večja« od življenja, ki je izgubilo obeležje presežnosti, neizčrpnosti in skrivnostnosti. Še več: ta obeležja so postala odveč, anahronistična ali sploh nezaznavna v ozračju sodobne scientistične miselnosti. Vzporedno s tem se spreminja antropološka podoba kulture in umetnosti: človek, ki ju ustvarja in konzumira, ne potrebuje več senzorjev za zaznavanje teh obeležij: občutja, slutnje, upanja, strahovi nimajo nikakršne spoznavne vrednosti, vse manj imajo sploh kakršnokoli vrednost, razen te, da predstavljajo material za manipulacijo kritične teorije in energent za aktiviranje kritičnega razpoloženja v družbi. Kaj pa sensus divinitatis? »Prosim?! Kako? Kaj želite?« Vprašanje je šaljivo, morda provokativno, odgovor fiktiven, a realen. A če pomislim, da je svoje čase sodil k najresnejšim opisom človekove duhovne in čustvene fiziognomije tudi ta pojem, »čut za božanskost«, je oboje predvsem povedno: še zlasti odgovor, ki s svojo obliko zmedenih vprašanj ne nakazuje le globokega nepoznavanja takšne človeške razsežnosti, pač pa tudi osuplo prizadetost nad tem, da se tako vprašanje sploh pojavi na obzorju sodobne antropologije in kulture. Za kvaliteto življenja v pomenu, v katerem se ta zveza obilno uporablja v sodobni publicistiki, vsekakor ni potreben. Zanjo zadoščajo različni vidiki materialne blaginje, zdravje in odnosi. In kazalci blaginje: družbene in individualne. In seveda najbolj nepogrešljivo: prava metoda. Statistika. Kako neki bi brez nje vedeli npr. za srečo? Zelo privoščim Fincem, da so najsrečnejši na svetu. Že peto leto zapored. Sicer se spominjam srečanj s Finci, ki so mi pripovedovali glede tega drugačno zgodbo, in s takimi, ki so zelo nazorno kazali, da niso srečni. Ampak to so posamezni primeri. Statistično nepomembni. Zato pa velja: važna je prava metoda. In metoda pomeni pot, pot do resnice pa je resnica sama, kot je učil Hegel.

Verjetno si bo kdo mislil, da je to razpravljanje o čisto teoretičnih vprašanjih, da je škoda zapravljati čas, energijo, papir in tiskarsko črnilo s tovrstnim igračkanjem, še zlasti, ker se resnične težave okoli nas v ožjih in širših krogih vse bolj zgoščajo. A te težave niso brez zveze s temo zgornjega »igračkanja«. Nihče pameten ne nasprotuje izboljšavam, ki jih prinašajo raziskovalni podvigi v merljivem in otipljivem svetu. In tudi vsestranski skrbi za družbeno in individualno blaginjo ne, vključno z njenim statističnim in kulturološkim raziskovanjem in beleženjem. Težko pa je zanikati krizo življenjskega smisla – in z njo tudi etično potoglavost, posurovelost nravi in krizo razsodnosti v družbi. V širokem razponu od umetnosti do politike, z nadvse stvarnimi in nadvse žalostnimi posledicami. Ki per negationem govorijo o tem, da je najbolj nepogrešljiva človekova dobrina, najmočnejši vir »kvalitete življenja«, občutje smisla. In tudi o tem, da to občutje priteka samo iz življenja, ki je večje od naših predstav o njem.