Opat in škof lindisfarnski je bil rojen okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali. Kakor vsi menihi njegovega časa je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.

Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otok, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.

Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik.

20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let pozneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbertovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.


Sveti Kutbert, opat in škof 

V Angliji še danes častijo svetega Kutberta kot enega najpomembnejših in znanih svetnikov. Že s sedemnajstimi leti je vstopil v samostan Melrose in bil tam nekaj let tudi prior. Veliko časa je prebil zunaj samostanske celice, saj so se mu smilili zapuščeni verniki brez pastirjev. Obiskoval jih je, ti pa so se radi zbirali okoli njega, ko jim je oznanjal pot resnice. Bil je oster asket, večkrat je prebedel vso noč v molitvi, stoječ v mrzli rečni ali morski vodi. Kasneje je postal prior v samostanu Lindisfarne na otoku, ki se še danes imenuje Sveti. Tudi tu je kmalu zaslovel kot pridigar; misijonaril je med okoliškimi prebivalci, jih spreobračal in delil zakramente. Dvanajst let je vodil samostan, nato pa se v želji po popolnejšem življenju v samoti umaknil na neobljuden otok Farne. Tam si je v jami naredil preprosto bivališče in v molitvi preživel osem let puščavniškega življenja. Nerad je, na izrecno kraljevo prošnjo, sprejel škofovsko breme in postal škof v Lindisfarni. Dve leti je kot škof preživel večinoma na vizitacijah in misijonskih potovanjih ter opravljal njemu dobro znano delo: pridiganje, spovedovanje, birmovanje in previdevanje bolnikov. Malo pred smrtjo se je škofovski službi odpovedal in se vrnil umret v svojo celico na otok Farne.


Ime: Cuthbert je angleško ime in izhaja iz stare angleščine, sestavljeno pa je iz dveh besed: cuae (famous) »znan, slaven« in bearht (bright) »svetel, bister«. Nemška različica: Gisbert.

Rodil se je okoli leta 634 na severnem Angleškem, umrl pa 20. marca 687 na otoku Farna v Angliji.

Družina: Bil je sin premožnih staršev iz Northumberlanda v Angliji. Namesto matere, ki mu je zgodaj umrla, ga je vzgajala mačeha.

Zavetnik: je zavetnik pastirjev, čolnarjev in mornarjev (veslačev), proti kugi; zavetnik več krajev na Angleškem: Durham, Newcastle, škofij Hexam in Lancaster.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa ali opata. Poleg njega sta vidra ali labod, nad njim pa ognjeni steber.

Čudeži: Že kot otrok, pastirček, je imel čudežno videnje: neke noči v letu 651 je zagledal na nebu veliko svetlobo in angele, ki so šli v nebesa ter nesli s seboj sveto dušo. Naslednje jutro je zvedel, da je ponoči umrl škof sveti Aidan. Kutbert je kasneje postal menih v njegovem samostanu. Imel je dar prerokovanja, slovel je kot čudodelnik. Številni bolniki, ki jih je mazil s sv. oljem, so ozdraveli. Njegovo truplo je bilo po enajstih letih podobno spečemu človeku, vrat in kolena so se še lahko upogibala.

Goduje: 20. marca

Misel: »Prednjačil je z zgledom, vzdrževal redovno življenje, dvigal nravnost. Beseda mu je bila jasna, polna miline … Veliko se je postil, molil in bedel. Premišljeval je svete postave, posnemal zglede svetnikov, ohranjal mir z brati.« (življenjepisec o letih njegovega škofovanja)