P. Francesco Patton, kustos Svete dežele, je za spletni portal Vatican News spregovoril o obhajanju letošnje velike noči v Jeruzalemu in o pomenu molitve, h kateri so se v četrtek, 26. marca, v prošnji za konec pandemije koronavirusa zbrali predstavniki krščanske, judovske in muslimanske vere, poroča Radio Vatikan.

Skupna molitev kristjanov, judov in muslimanov

P. Francesco je pojasnil, da so si to želeli storiti kot voditelji treh skupnosti, ki so navzoče v baziliki Božjega groba, da bi mogli vsi Abrahamovi sinovi skupaj povzdigniti molitev k Vsemogočnemu v prošnji za konec pandemije. Zbrali so se na sedežu občine, da bi vsak v skladu s svojim izročilom molil k Bogu, »saj smo vsi Abrahamovi potomci in imamo na nek način skupen izvor, zaradi katerega kličemo istega 'Najvišjega, Vsemogočnega, Dobrega Gospoda', če uporabimo besede sv. Frančiška«. Izbrali so molitev Očenaš, najodličnejšo krščansko molitev, ki se konča s prošnjo 'reši nas hudega', »ta pa je v svetopisemskem besedilu zelo široka: prosi namreč za rešitev pred hudičem, pa tudi pred kakršnokoli obliko zla, ki nas lahko prizadene – tako osebno kot na ravni celotnega človeštva«.

Bazilika Božjega groba v času pandemije

Kustos Svete dežele je nato pojasnil, kakšne ukrepe so v času pandemije koronavirusa sprejeli glede bazilike Božjega groba: »Z drugima dvema večjima skupnostima, z Grki in Armenci, smo se dogovorili, da bo bazilika še naprej kraj molitve. Zato bodo naše skupnosti, ki živijo znotraj bazilike, nadaljevale z običajnim, rednim načinom molitve, oziroma so ga še okrepile v prošnji za bolnike, zdravstvene delavce, za odgovorne na civilnem in pastoralnem področju. Poleg tega bodo v baziliki še naprej obhajali bogoslužja, ki so značilna za postni čas in pozneje veliki teden. Bazilika bo torje ostala odprta za bogoslužja, seveda pa bodo upoštevani predpisani previdnostni ukrepi. Za nas je temeljnega pomena, da Božji grob še naprej ostaja kraj molitve, kraj, s katerega se širi upanje, saj je to kraj, kjer je Jezus Kristus premagal zlo in smrt. Zato je za nas pomembno, da moremo še naprej obhajati svoje obrede, tudi če v bistveno manjšem številu, morda bo navzočih tudi manj kot deset vernikov.«

Kako se pripraviti na veliko noč?

P. Patton je odgovoril tudi na vprašanje, kako se pripraviti na veliko noč ter kako jo bodo letos obhajali v Sveti deželi in po svetu: »Na veliko noč se pripravljamo v skladu s tem, k čemur nas je Božja beseda sama vabila ob začetku postnega časa, na pepelnično sredo, ko je bil poudarek na osebni razsežnosti. V evangeliju, ki ga beremo na pepelnično sredo, namreč Jezus vabi, naj molimo na skrivnem, se postimo na skrivnem, dajemo miloščino na skrivnem.« Po besedah p. Francesca je torej nekaj običajnega, da v postnem času poudarimo osebni vidik: »Gotovo se poleg tega tokrat pripravljamo tudi z določenim tonom otožnosti, ker ni mogoče delati vsega tako kot v preteklih letih, ko se bogoslužij udeleži veliko število tukajšnjih vernikov in romarjev. Vendar pa se moramo spominjati tega, kar nam pravi Jezus: da je tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v Njegovem imenu, On navzoč. V teh okoliščinah to še močneje doživljamo.«

Cerkev ni le ljudstvo, ampak skrivnostno telo

»Molitev ima vedno univerzalno vrednost, nikoli ne smemo pozabiti, da učinkovitost molitve ni povezana z razsežnostjo množice, ampak s posebnim občestvom, ki ga Sveti Duh ustvarja med verniki in jih spreminja v Kristusovo telo. Torej jaz vem, da je takrat, ko mašujem, tudi če bi bil fizično sam, navzoča vsa krščanska skupnost in sem v občestvu z vsemi tistimi, ki so v občestvu z našim Gospodom Jezusom Kristusom, preko daru Svetega Duha in z Njim v občestvu z Očetom. Zato moramo znova odkriti tudi razsežnost, da smo kristjani, pri čemer pa ne gre zgolj za sociološki vidik. Te okoliščine nas spominjajo, da je Cerkev skrivnost ter skrivnostno telo in ne le ljudstvo.«

Kaj pomeni koronavirus za Sveto deželo in ves svet

Ob koncu pogovora pa je p. Francesco Patton odgovoril na vprašanje, kaj pomeni koronavirus za Sveto deželo in za ves svet: »Koronavirus sodi v kategorijo pandemij, torej gre za razmere, ki se skozi človeško zgodovino ciklično pojavljajo: v preteklosti smo poznali kuge, epidemije kolere, tako da žal ne gre za novost. Novost je ta, da se v takšnem kontekstu kot je naš, v katerem smo mislili, da smo sposobni vse obvladovati prek znanosti, tehnike in naših zmožnosti, znova znajdemo takšni kot Adam, to je goli, nezaščiteni. V tem kontekstu lahko znova odkrijemo, kaj je smisel meje: to ne pomeni, da samodejno znova pridobimo čut za Boga, za našo vez z Njim ter za našo odvisnost od Njega, ampak bi nam morale te razmere pomagati, da bi na nek način razumeli, kako obstaja veliko več kot to, kar mi mislimo, da lahko obvladujemo. Gre za stvarnost, ki bi se morala odpreti za nova razmišljanja glede tega, da smo ljudje, da smo del stvarstva, pa tudi glede tega, da smo verniki, ki zaupajo v Boga, ki je Oče in ki še naprej skrbi za nas tako, da nam daje tisto polnost življenja, ki jo obhajamo prav na veliko noč in ki jo kot kristjani imenujemo soudeležba pri Kristusovem vstajenju.«