Ker je pred nami vrsta Marijinih praznikov, se bomo tokrat odpravili do romarske cerkve Kraljice miru na 826 metrov visokem Kureščku. Pa nikar ne bodite razočarani nad nizko nadmorsko višino tega hriba južno od Ljubljane – saj se nanj ne bomo odpravili peš, temveč s kolesom! Z vrtenjem pedal bomo resda potovali hitreje kot s prestavljanjem nog, vendar se bomo morali za vsak meter vzpona tudi precej bolj potruditi.



Iz središča Ljubljane krenemo v smeri proti Dolenjski. Najprej vozimo po kolesarskih stezah, a že na Rakovniku je tega veselja hitro konec. K sreči dobi cesta na drugi strani obvoznice odstavni pas. Šele tu, na varni oddaljenosti od drvečih avtomobilov, se zavemo, kakšen užitek je pravzaprav takšno kolesarjenje. Na Škofljici zavijemo proti Kočevju, vendar zapustimo glavno cesto že na prvem križišču čez progo. Čeprav se peljemo proti Igu, se na Kurešček ne bomo povzpeli z ižanskega konca, saj bi morali sicer celotno višinsko razliko premagati v enem samem kosu. Zato po kakšnem kilometru namesto na makadam zapeljemo na luknjast asfalt.« Na naslednjem križišču zavijemo na stransko pot, ki se za hišami izgublja proti Barju. Po njej se čez nekaj minut priključimo cesti, ki pelje od Pijave Gorice proti Želimljam.



Zdaj smo na jugovzhodnem robu Ljubljanskega barja, kjer na gosto poraščeni griči čedalje tesneje oklepajo nižino. Cesta se je že pred časom privila k pobočju, zato je še v poznem dopoldnevu na njej presenetljivo veliko sence. Za Želimljem, kjer je Fran Saleški Finžgar napisal zgodovinsko povest Pod svobodnim soncem, se asfaltna cesta spremeni v spodoben makadam. Tu je senca še gostejša, saj se visoki bregovi strmo dvigajo nad Želimeljščico. Nenadoma se v samoti pred nami pokaže hiša in malce naprej še ena, potem pa se svet odpre in že smo v zaselku Podturjak.

Če bi si radi pred vzponom na Turjak razrahljali otrdele mišice, se lahko sprehodite do spodnjega slapa v nizu Bajdinških slapov. Steza, ki se od ceste odcepi na zadnjem ovinku v dolini, je v začetku precej zaraščena, že po nekaj deset metrih pa se tako razširi, da ji ni več težko slediti. Ves čas hodimo ob potoku navzgor. Po približno desetih minutah pridemo v tesen, kjer si je voda utrla pot čez nekaj metrov visok skok. Čeprav se je slap v poletnem času skrčil v tanek pramen, ki curlja po skali, si ga je zaradi divje narave vseeno zanimivo ogledati.

Vzpon na Turjak je prva resnejša preizkušnja na naši poti. Kljub temu, da premagujemo pobočje v številnih položnih ključih, napredujemo dosti počasneje kot doslej. Deloma zaradi opoldanske vročine in makadama, ki kolesom ne nudi toliko opore kot asfalt, najbolj pa zaradi nekoliko slabše telesne pripravljenosti. Je že tako, da klanci niso za vse kolesarje enako dolgi: za tiste, ki imajo več moči, so krajši, za vse druge pa daljši.



Če nas je vzpon na Turjak dodobra ogrel, nas bodo naslednji kilometri nekoliko ohladili. Čaka nas namreč spust do Rašice, kjer se je pred skoraj petsto leti rodil Primož Trubar. Vožnja po glavni cesti, ki je zlasti ob delavnikih polna vozil, ni najbolj prijetna, zahteva pa tudi precej pazljivosti. Zato ob prvi priložnosti zavijemo v vas, od koder se spustimo v dolino ponikalnice Rašice. Tam nadaljujemo do vasi Rob, nad katero bdi že od daleč vidna cerkev Marijinega rojstva. Bolj proti vzhodu pa našo pozornost že nekaj časa priteguje hrib, vrh katerega leži vasica Veliki Osolnik.

V Robu nas kažipoti usmerijo v desno, stran od strmine, v katero se poda cesta pred nami. Seveda se motimo, če mislimo, da bomo še dolgo uživali v vožnji po ravnem, saj smo še vedno 300 višinskih metrov pod Kureščkom. Ob vznožju klanca nas nekoliko prestraši prometni znak, ki kaže, da bomo morali premagati kar 12 % naklon. No, bo pa vzpona prej konec. Potem ko zaškrtajo prestave, se zagrizemo v breg. Napredujemo počasi. Tu in tam se ustavimo v kakšni senci in za nekaj požirkov zmanjšamo zalogo pijače v nahrbtniku. Nato se znova poženemo navzgor. Nad vasjo Osredek strmina popusti. Pokrajina se odpre in spredaj zagledamo poraščeno vzpetino, ki se dviga nad planoto. To je cilj naše poti, a preden ga dosežemo, moramo tik pod vrhom premagati še precej hud vzpon.



Cerkev Kraljice miru, ki je pred dobrim desetletjem zrasla iz ruševin svoje predhodnice, utrujene popotnike nemo vabi k telesnemu in duhovnemu počitku. Prvega najdemo pod krošnjami mogočnih dreves, med katerimi se igrivo spreletavajo številni metulji lastovičarji, drugega pa v tihoti cerkvene ladje. Med zrenjem proti tabernaklju nikar ne pozabimo, da smo na obisku – dovolimo, da nam gostitelj in gostiteljica postrežeta s svojimi darovi.

Če smo imeli med vzponom na Kurešček občutek, da se čas vleče v neskončnost, se med spustom vse odvija z bliskovito naglico. Hitrost nam jemlje dih, da le tu in tam s pogledom ošvrknemo dobro uro oddaljeno Ljubljano, ki se razprostira spodaj pred nami. »Per aspera ad astera (skozi trnje do zvezd),« so govorili že stari Rimljani, in res je tako. Pot navzgor je vedno posuta s trnjem. Zato pa gredo stvari v našem življenju včasih še prehitro navzdol ...

OSNOVNI PODATKI
Potek poti: Ljubljana – Škofljica – Želimlje – Turjak – Rašica – Rob – Kurešček – Ig – Škofljica – Ljubljana.

Višinska razlika: 528 metrov

Dolžina poti: 60-70 kilometrov

Zemljevid: Ljubljana-okolica

Nedeljska maša
V cerkvi Kraljice miru na Kureščku je maša poleti v soboto ob 10., v nedeljo pa ob 16. uri.