Pustni čas bo jutri dosegel svoj vrhunec in se v končal pojutrišnjem s pepelnično sredo, začetkom postnega časa. Navade in običaji ob pustu so zelo raznoliki, skupno jim je le šemljenje, ki je sicer značilno za prav vse človeštvo, ki to počne že od pradavnine.

Velja, da razposajenemu pustu sledi resni postni čas, čeprav ta na začetku ni imel nobene zveze s postom. Pustne šeme sprva niso bile prav nič smešne, ampak resne, celo srhljivo grozne, piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. To izhaja iz zgodovine, saj se ljudje šemimo že vsaj deset tisoč let – najprej menda zato, ker so menili, da se v našemljencu naseli duh rajnega prednika., pozneje pa zato, ker se je človek le v taki opravi lahko približal duhu, ki oživljajo naravo. Šemljenje je človekova posebnost, ki pa ga poznajo po vsem svetu, med vsemi narodi in ljudstvi. Sčasoma so šeme izgubile vsebino, ostala je le njihova oprava in takrat so postale smešne.

Pust – »meso zdravstvuj!«

Od kod izvira ime pust? V času renesanse so obudili karneval, ki izhaja iz zveze »carne vale!« ali v italijansko-latinskem prevodu »meso, zdravstvuj!«, kar je ostalo tudi v slovanskih jezikih – v češčini na primer »masopust«, v slovenščini pa skrajšano »pust«. V nasprotju s srednjim vekom, naravnanim v onostranstvo, je renesansa sprostila radoživo tuzemsko bivanje in karneval je postal izbruh novega življenjskega občutja.

Na vzhodu Slovenije fašenk

Vendar pa se v Sloveniji ime za osebo, ki pooseblja karnevalski čas razlikujejo. V slovenskem Porabju na Madžarskem pustu pravijo Fašanek, v Prekmurju in na Štajerskem Fašenk. Najslavnejše štajerske šeme so koranti: »Vasi na Ptujskem polju prevzame v pustnih dneh čisto svojevrstno vzdušje. Nihče ne dela, otrok ni v šolo. Povsod se peče, cvre in kuha. Junaki teh dni so koranti. Našemiti se v koranta – to je sen slehernega fantiča s Ptujskega polja.« Kurent je oblečen v narobe obrnjem ovčji kožuh in prepasan s pasom ali verig, na kateri visijo kravji zvonci in robci.

Maškare

Na Koroškem v pustnih dnevih naokrog hodijo pusti, na Dolenjskem jim pravijo mačkare, na Gorenjskem pa maškare (ponekod tudi šeme ali norci ali otepovci). Tu so najbolj razširjeni tudi bahati sprevodi na okrašenih vozovih, najznačilnejši običaj pa je zažiganje pusta – prižiganje velikega kresa na pustni večer. Po razlagi starih ljudi naj bi šlo za počastitev neke ajdovkse boginje, ki je poskrbela, da je lan spomladi dobro zrasel.

Pust hitro mine

Tudi o koncu pusta pripovedujejo ljudske zgodbe, Matija Valjavec je zapisal, da je imel Pust god in je povabil svojega prijatelja Vuzma na obed. Obilno sta se gostila tri dni in tri noči. Ko je imel Vuzem god, ja prav tako povabil Pusta, a mu je postregel le s čebulo, kosom kruha in kupico vina. Ko ga je Pust vprašal, če pride še kaj na mizo, mu je Vuzem odgovoril, da ne: »Tebi je bilo treba poskrbeti le za tri dni, jaz pa imam vse leto na skrbi. Vuzem je dolg, Pust pa traja le nekaj tednov!« Pustni čas se vedno hitro izteče.


Običaje ob pustu je popisal Niko Kuret v 2. knjigi z naslovom Praznično leto Slovencev:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/52DAE99AFFFD9D40C1256EFA003C830A?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / A. Ž.