Dr. Simon Malmenvall je doktoriral s temo, ki je pod naslovom Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest zdaj izšla še v knjigi.

Dr. Simon Malmenvall je doktoriral s temo, ki je pod naslovom Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest zdaj izšla še v knjigi. Ta spada v okvir kulturno-idejne zgodovine in historične teologije. Gre za prvo celovito osvetlitev oblikovanja krščanske kulture Kijevske Rusije (najstarejše vzhodnoslovanske državne tvorbe, ki je obstajala med 10. in 13. stoletjem) v slovenskemu znanstvenemu prostoru.

Pri tem je avtor posebno pozornost namenil proučitvi zgodovinske zavesti (kot zgodovine odrešenja) takratne staroruske posvetne in cerkvene elite v času neposredno po uradnem sprejetju krščanske vere. Poglavitni del knjige se posveča štirim zgodovinsko-religijskim narativnim virom, sestavljenim med sredino 11. in sredino 12. stoletja: pridigi Beseda o postavi in milosti, letopisu Pripoved o minulih letih, hagiografiji Branje o Borisu in Glebu in potopisu Življenje in romanje Danijela.

Prvi celoviti prikaz politične in kulturne podobe Kijevske Rusije

Obsežna znanstvena knjiga Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest teologa, zgodovinarja in rusista dr. Simona Malmevalla pomeni pomembno novost v slovenski humanistiki. Knjiga na križišču teologije, zgodovine in literarne zgodovine prinaša prvi celoviti prikaz politične in kulturne podobe Kijevske Rusije kot ključne vzhodnoslovanske državne tvorbe med 10. in 12. stoletjem v slovenskem znanstvenem prostoru.

Poglavitni del knjige je namenjen obravnavi glavnih vzhodnoslovanskih virov, sestavljenih med sredino 11. in sredino 12. stoletja. Ti viri služijo kot temelj za sistematizacijo predstav najzgodnejše vzhodnoslovanske posvetne in cerkvene elite o njihovi lastni zgodovini in vlogi njihove domovine v svetovni zgodovini.

Predstavitev oblikovanja krščanske kulture Kijevske Rusije

Namen knjige je predstaviti oblikovanje krščanske kulture Kijevske Rusije, najstarejše vzhodnoslovanske državne tvorbe, ki je obstajala med 10. in 13. stoletjem. Časovni okvir sega od začetka 10. do sredine 12. stoletja. Pri predstavitvi omenjene kulture je posebna pozornost namenjena proučitvi zgodovinske zavesti takratne staroruske posvetne in cerkvene elite, kakor jo je mogoče razbrati zlasti iz ohranjenih virov (letopisov, hagiografij in pridig).



Zgodovinska zavest staroruske elite se nanaša na versko in patriotsko opredeljeno vrednotenje položaja lastne domovine v okviru krščanskega sveta, pogojeno s prepričanjem o zgodovinsko ponavljajočih se vzorcih iz biblijskih zgodb. Po tovrstnem prepričanju naj bi Bog v vsakem zgodovinskem obdobju grešnega človeka želel spreobrniti, da bi mu tako omogočil večno življenje, kar predstavlja bistvo in cilj zgodovine odrešenja. Predstavitev oblikovanja krščanske kulture Kijevske Rusije je umeščena v širši kontekst družbeno-političnega razvoja na ozemlju Vzhodnih Slovanov in posledično tudi trgovskih, vojaških in kulturnih stikov z Bizantinskim cesarstvom.

Splošna kulturna podoba Kijevske Rusije

V doktorski raziskavi je avtor hotel prikazati tri teme. Prva se nanaša na zgodovinsko zavest staroruske elite, ostali dve pa na splošno kulturno podobo Kijevske Rusije.

Prvič, zgodovinska zavest staroruske elite izhaja iz ideje o enakovrednosti vseh ljudstev znotraj krščanske ekumene ne glede na starost ali mednarodni ugled partikularnega (etnično ali geografsko zamejenega) krščanskega kulturnega izročila. Takšno vrednotenje zgodovine je vodilo k samopotrjevanju »mlade« krščanske dežele, ki se je s sklicevanjem na zastonjski poseg »božje milosti« želela pred seboj in svetom prikazati kot v ničemer zaostajajoči del zgodovine odrešenja.

Posebnosti kulture Kijevske Rusije

Drugič, zaradi nedavnega uradnega sprejema krščanske vere in rabe cerkvenoslovanskega liturgično-literarnega jezika se je pisna, družbeno normativna kultura Kijevske Rusije na področju prevzemanja bizantinskih zgledov izkazala za izrazito selektivno. Misijonarsko-didaktična »uporabnost« je namreč izpodrinila intelektualno »poglobljenost«. To je med takratnimi izobraženimi Vzhodnimi Slovani po eni strani povzročilo skoraj popolno odsotnost zahtevnejših filozofsko-teoloških del in slabo seznanjenost z antično (v Bizancu cenjeno) dediščino, pa drugi pa spodbudilo takó prevajanje kot tudi samostojno sestavljanje ožje konfesionalno naravnanih liturgičnih tekstov, pridig, hagiografij in letopisov.

Teza o t. i. pravoslavnem slovanstvu

Tretjič, pri ideji o enakovrednosti lastne domovine znotraj krščanskega sveta ne gre za značilnost, ki bi bila omejena zgolj na Kijevsko Rusijo, temveč je splošno značilna za kulturo srednjeveških pravoslavnih slovanskih državnih tvorb. Teza o t. i. pravoslavnem slovanstvu je v knjigo vključena predvsem zaradi upoštevanja širšega primerjalnega konteksta (Kijevska Rusija, Bizanc, pravoslavni Slovani) in s tem izogibanja modernim nacionalno zamejenim predpostavkam, ki jih je težko prenašati v obdobje srednjega veka.

Vera je v Kijevsko Rusijo prišla iz Carigrada

Prostor vzhodnih Slovanov je bil kristjaniziran razmeroma pozno, saj je bil zelo oddaljen od velikih in vplivnih središč antičnega in zgodnjesrednjeveškega krščanstva. Pri tem je bilo pomembno, da je vera mednje prišla iz Carigrada oziroma Romejskega cesarstva. Čeprav ob pokristjanjenju vzhodnih Slovanov še ni prišlo do duhovno-političnega razkola krščanskega sveta na Vzhod in Zahod, so bila tla v Bizancu zanj že pripravljena. Na to so opozarjali dogodki v času nekaj časa politično zelo vplivnega patriarha Fotija, ki so v marsičem zaznamovali okoliščine misije sv. bratov Cirila (Konstantina Filozofa) in Metodija med Slovani v Srednji Evropi.

Tako ni presenetljivo, da se je prostor vzhodnih Slovanov od vsega začetka umeščal v bizantinski kulturno-civilizacijski krog. Njegova izhodiščna pojmovanja so bila povezana s tistimi, ki so prevladovala v Romejskem cesarstvu. To pa ne pomeni, da pojmovanja med vzhodnimi Slovani oziroma v Kijevski Rusiji niso bila tudi posebna.