Vojne v krajevnem obsegu so vedno bile, a nas niso tako skrbele, saj so prizadevale druge kraje. Danes so za ovinkom. Za demografsko katastrofo ni posluha, ker nas danes še preveč očitno ne zadeva. O podnebnih spremembah s posledicami (suše, poplave, orkani in druge ujme) menda ni treba govoriti. Lahko bi še naštevali.

Kako ohraniti trdnost in upanje? Kam se zateči? Morda bi se morali zateči prav tja, od koder smo neodgovorno odšli in kar smo najstniško nezrelo zapustili. Nekateri se bodo morda spomnili telovskih procesij. Tam ljudstvo med drugim prosi: »Treska in hudega vremena …, kuge, lakote in vojske … Reši nas, o Gospod!« V »starih časih« so ljudje v daljših sušah v procesijah molili za dež. V naši »znanstveni« dobi je to za marsikoga nekaj anahronističnega in zastarelega. Danes smo menda postali tako napredni, da takih prošenj ne potrebujemo?! Raje infantilno tolčemo po pultu OZN! Počakajmo! Bomo videli, kakšni bodo u...