Ne gre le za »napačen« način dela, temveč tudi za toksičen način mišljenja in delovanja. FOTO: Getty Images



Ne, tokrat beseda ne bo tekla o koronavirusu, čeprav nam para živce in kroji naše korake že skoraj leto dni. Veliko dlje se pojavlja izgorelost, na katero v sodobnem postmodernem času ni odporen nihče. NIJZ navaja, da so vedenjske in duševne motnje – kamor spada tudi izgorelost – na 5. mestu med vzroki za začasno službeno bolniško. Še več: po izdanih receptih zasedajo 2. mesto zdravila, ki vplivajo na delovanje živčnega sistema.

Kaj je izgorelost?

Avtorica knjige o izgorelosti, Tina Bončina, opiše izgorelost kot stanje psihične, telesne in čustvene izčrpanosti. Torej je stvar psihosomatska, kar pomeni, da vzroki tičijo v naši duševnosti, posledice pa se manifestirajo tudi na našem telesu.

Simptomi

Golo definicijo razumemo veliko bolje s primerom: »Konstantno sem utrujen, med spanjem se zbujam tresoč in poten. Včasih mi srce razbija, včasih pa imam občutek, da ne morem dihati. V službi delam veliko, pa vendar nisem efektiven, ob tem pa zgubljam motivacijo za delo. Ne znam umiriti svojega miselnega toka. Tudi na dopustu preverjam e-pošto ali celo zbolim. Zgodi se tudi, da postanem žalosten, kar tako, brez razloga ... Med bližnjimi večkrat nepojasnjeno vzkipim, sem nepotrpežljiv do otrok, do žene pa ciničen. Tudi želja po druženju je upadla, saj ne vem, o katerih temah bi se sploh pogovarjali. Bolj in bolj sem nezadovoljen, preganja me strah in zaskrbljenost.«

Gotovo se bo marsikdo našel v zgornjem zapisu. Če že ne povsem, pa vsaj deloma. Bončina s primerom nazorno natrese simptome, deloma pa tudi vzroke. Gre za glavobol, splošno utrujenost, vrtoglavico, težave v križu in prebavilih, panične napade, alergije, srčne aritmije, napade tesnobe ... Določeni simptomi so podobni kot pri telesni izčrpanosti po napornem delu. Vendar se da brez težav ločiti eno od druge. Izčrpanost izzveni po nekaj dneh. Izgorelost pa se postopno na povsem diskreten način prikrade in nas vedno bolj stiska za vrat. Ne gre le za »napačen« način dela, temveč tudi za toksičen način mišljenja in delovanja.


Svoje dodajo še notranji sodniki: to so trditve, ki smo jih ponotranjili od naših staršev ali drugih avtoritet. Potrudi se! Delaj in ubogaj! Ustrezaj drugim! Bodi močan! Bodi popoln! Ne obiraj se – pohiti! ... FOTO: Rawpixel


Kaj tiči v ozadju

Vzroki se večinoma med seboj prepletajo. Obilica dela. Tekmovalnost pri delu prenesemo tudi v odnose: tako še dodatno katastrofiziramo že tako zapletene odnose ali okoliščine, v katerih smo se znašli. To vpliva na preveliko mero stresa, ki povzroča nespečnost. Nespečnež pa namesto po knjigi navadno poseže po e-zaslonih, kar stimulira naš organizem, ko bi morali že spati. In krog je sklenjen.

Svoje dodajo še notranji sodniki: to so trditve, ki smo jih ponotranjili od naših staršev ali drugih avtoritet. Potrudi se! Delaj in ubogaj! Ustrezaj drugim! Bodi močan! Bodi popoln! Ne obiraj se – pohiti! ... V kolikor oseba v odrasli dobi tega ne zna kritično presojati in še naprej slepo sledi takšnim navodilom, brez težav zapade v deloholizem, perfekcionizem in stalno iskanje potrditve svojih dejanj. Vse to pa kar vabi izgorelost, da se naseli v nas ...

Odvajanje glede na stopnjo intenzivnosti

Pot vsekakor ni preprosta, še manj hitra. Odvajanje od takšnega načina delovanja naj bi trajalo vsaj tri mesece. To je namreč čas, ko se določeni vzorci vedenja ukoreninijo v naše nevronske povezave.
V kolikor je intenzivnost nevroze srednja ali močna, bodo tudi trije meseci premalo. Zato je dobro, da nam pomaga usposobljen psihoterapevt. Za tistega, ki se z izgorelostjo sreča vsake toliko, denimo v obdobju, ko opravlja več nalog hkrati (delo od doma, gospodinjska opravila, pomoč pri šolanju otrok ...), pa bo spodnji namig uspešen.

Alternativa

Vsak ima dva zdravnika: levo in desno nogo. Že romantiki so trdili, da se že po pol ure duša približa Bogu. Kot trdi Florence Williams, pa so s snovanjem narodnih parkov začele »množice utrujenih, živčno napetih ljudi spoznavati, da je hoja vračanje domov«. Zelene površine blagodejno vplivajo na človekovo počutje, umiri se utrip in krvni tlak. Zato je bolje med službenim odmorom umirjeno skočiti v bližnji park, kot pa hiteti v nakupovalni center. To je čas, ko se odpočijemo od urbanega življenja, ki nas bombardira z digitalnimi dražljaji. Ob tem pozabimo na svoja občutja, na svojo bit.

Klin se s klinom zbija. Tako pojdimo nad psihosomatsko izgorelost z rekreacijo, ki ima prav tako psihosomatski efekt. Občudovanje narave ne prezrači le naših zasedenih teles, ampak tudi blagodejno vpliva na našo dušo in duha. V naravnem okolju se človek sprošča, obenem pa postane ustvarjalen. Tako se marsikakšna zamisel rodi prav med gibanjem. Po drugi strani pa nas preplavi endorfin – hormon sreče –, ki vabi, da pogledamo na življenje z bolj svetle plati.