V raziskavi SORRI odkrivamo antropološko redukcijo, moralno devastacijo, lažnivo spominsko krajino, religijsko regresijo in civilizacijski zdrs. SORRI je skušal s scientističnim iluzionizmom izriniti iz sveta skrivnost, mistiko, molitev, zaničeval je smrt, resnico, spravo, ubijal je talente, kolektivistično dušil posameznike.«

Do danes je Republika Slovenija uspela v dobršni meri detabuizirati tabuje titoizma in uresničiti številne ukrepe tranzicijski pravičnosti. Toda aktivisti in dediči titoizma skušajo v številnih preoblekah še vedno ohranjati svojo oblast prav z neskončnimi nacionalkomunističnimi revizijami obredov in vzorcev iz starih časov.

To ni več titoizem, kot smo ga poznali, ampak zasluži novo poimenovanje. Glede na to, da je vodilna oseba te maškarade Milan Kučan, je ustrezno celoto teh pojavov imenovati kučanizem.

Že več let opozarjam, da lahko temeljne značilnosti kučanizma najbolj nazorno spremljamo pri letnih srečanjih titofilnih ljudi v Dražgošah. Gre za skrunjenje grobov, uveljavljanje kučanistične verzije civilne religije kot državne cerkve, komunistični ateistični pokop, življenje v laži.

Partizanski spomenik v Dražgošah, betonski kolos, ki ponazarja komunistični totalitarizem. FOTO: Ivo Žajdela

Skrunjenje groba

»Sporočite našim ljudem in svetu, da smo na svoji zemlji svoj gospod in da iz te zemlje ne bodo nikdar napravili banana republike. Smrt fašizmu – svoboda narodu!« Tako je Janez Stanovnik leta 2015 rohnel v Dražgošah.

Zmerjal je ameriškega veleposlanika in navijal, da bi Zoran Janković, tedaj kandidat za mandatarja, uspešno sestavil novo slovensko vlado. Podobno je v svojem govoru politiziral tudi tedanji predsednik RS Danilo Türk.

Take politične norije so uprizarjali na grobu v Dražgošah. Pa jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 (minister Vlado Dimovski), ki zahteva: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa?

Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, »primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Tako je tudi po drugih grobiščih, kjer so »na svoji zemlji svoj gospod«. Agitacija in propaganda namesto spoštovanja groba.

Napis na partizanskem spomeniku v Dražgošah. »V čast ... na veliki boj slovenskega ljudstva /beri: komunistov/«. V spomin na »junake Cankarjevega bataljona, ki so ... na tem kraju izbojevali veliko zmago ...« »Izbojevali« so pokol Dražgošanov in uničenje vasi ter vaške skupnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična zvezda naj bi premagala krščanski križ

Agitacija in propaganda je bila sestavni del titoistične tanatopolitike od vsega začetka režima. Je del civilne religije titoizma, ki smo jo poznali kot sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Verniki te civilne religije so povsem odvisni od vere v to, »da so na svoji zemlji svoj gospod«. Za položaj »gospoda« so pripravljeni pozabiti vse, kar so pridigali včeraj (revolucionarne pridobitve in izročila) in se posvetiti pridiganju tega, kar jim prinaša položaj »gospoda« v demokraciji (nacionalkomunistično poudarjanje narodno-osvobodilnega oz. »vrednot narodno-osvobodilnega boja«).

Da bi »na svoji zemlji« ostali »gospodje«, skušajo zagotoviti svoji veri položaj državne cerkve. Komunistična zvezda naj bi premagala krščanski križ.

So se hoteli znebili svojih grobov, označenih s križem?

Janez Stanovnik je danes pokopan pod križem na grobu na Žalah. Ne Stanovnik in ne velikanska večina drugih, ki so, da bi bili na komunistični »zemlji svoj gospod«, javno zagovarjali borbeni ateizem, so se na svojih grobovih odpovedali simbolom zvezde ali celo srpa in kladiva.

Obenem pa so skušali čim bolj prikriti dejstvo, da je bila večina vojnih žrtev, ki jih je priznavala kot svoje Socialistična republika Slovenija (dobra polovica vseh vojnih žrtev), pokopana v družinskih grobovih in skoraj vsi brez izjeme pod križem.

Leta 2003, ko je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, je bila v Sloveniji leva vlada. In ta je s tem zakonom izbrisala vse družinske grobove zmagovite strani iz državnih evidenc vojnih grobov.

Morda zato, ker socialistična Slovenija ni nikdar resno popisala teh grobov, morda pa tudi zato, da bi se znebili svojih grobov, označenih s križem?

Partizanski »junaki« na partizanskem spomeniku v Dražgošah, ki so civiliste zlorabili za komunistični pohod na oblast, kar je pomenilo 45 let udbovske diktature in Kocbekovo spremembo »slovenskega narodnega značaja« v levičarske nasilneže, lažnivce in roparje. FOTO: Ivo Žajdela

Grob kristjana je običajno zaznamovan s križem

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval »bodočega škofa, /.../ pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge Kalvarije iz druge svetovne vojne. /.../ Dajte odvezo 41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih.«

Organizatorji dražgoškega obreda so s temi besedami dejansko tik pred prireditvijo povabili tudi nadškofa Zoreta v Dražgoše. 7. januarja 2015 jim je odgovoril:

»Glede ta no, da se strinjate z mag. Žakljem, da so vsi pobiti Dražgošani umirali z očenašem na ustih, in na dejstvo, da so bili kot katoličani 21. januarja 1942 cerkveno pokopani na takratnem pokopališču in da so bili posmrtni ostanki teh pobitih od tam leta 1976 izkopani in preneseni v kostnico osrednjega dražgoškega spomenika, sem prepričan, da nam vsem dostojanstvo veleva tudi, da je kraj njihovega zadnjega zemeljskega bivališča urejen v skladu z njihovim verskim prepričanjem.

To končno zahteva tudi njihovo človeško dostojanstvo in je njihova človekova pravica. Kalvarije ni brez križa in grob kristjana je običajno zaznamovan s križem.«

Avtor prispevka je dr. Jože Dežman, zgodovinar in predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. FOTO: Tatjana Splichal

Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili pod spomenik

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik.

Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti.

Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega.

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij.

Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

Borčevski praporji so naperjeni proti vaški skupnosti Dražgošanov. Tako kot je bilo komunistično vodstvo partizanske enote naperjeno proti slovenskemu ljudstvu (glej napis na spomeniku) oziroma Dražgošanom. FOTO: Ivo Žajdela

Bolj pomembno je (bilo), da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno:

»(1) Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih.

(2) Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani.

(3) Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi.«

V Dražgošah (pa tudi na drugih grobiščih socialistične Slovenije iz časa druge svetovne vojne) vsega zgoraj predpisanega ni. Obiskovalec lahko zve, da gre za vojno grobišče, samo iz napisa na kostnici: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.«

To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena pa naj bi šlo za »kostnico s 50 padlimi«. Dejanski poimenski seznam žrtev pa trenutno zajema 51 oseb. Ali 48 ali 50 ali 51?

Oziroma drugače povedano – za komunistično stran ni toliko važno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, bolj pomembno je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo. Čas pa bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah.

Del Dražgoš okoli cerkve pred partizanskim uničenjem. VIR: I. Ž.

Kostnica je s svojo obliko podobna zanemarjenemu skladišču

Krajevna skupnost Dražgoše se je odločila, da bi uredili dražgoško grobnico po predpisih. Iz pristojnega ministrstva (tedaj še MDDSZ) so ji odgovorili, da podatkov o pokopanih v kostnici spomenika nimajo.

Ta kostnica je s svojo obliko najbolj podobna večji kanalizacijski cevi, spodnja etaža spomenika, kamor je kostnica umeščena, pa zanemarjenemu skladišču oz. odlagališču.

Žal je ta arhitekturni odnos do smrti značilen za večino grobišč socialistične Slovenije.

Umorjene so pokopali v različnih grobovih

V župnišču v Železnikih hranijo prepis iz nemške knjige pogrebov. 21. januarja 1942 so na starem dražgoškem pokopališču pokopali 32 umorjenih vaščanov. Ni podatkov o tem, da bi v ta grob kasneje pokopali še koga.

Glede na to, da so po spopadu vaščane za nekaj časa internirali v Šentvidu, vas pa potem sistematično razstrelili, to tudi ni verjetno.

Od umorjenih vaščanov niso bili pokopani: Vincenc Benedičič, Tomaž Berce (Brce), Jože Bertoncelj, Peter Frakelj, Zdravko (Valentin) Frakelj, Jože Gartner, Mihael Habjan, Jakob Lotrič, Stanislav Marenk.

Ranjena Marija Šolar je umrla v bolnici na Golniku in ni bila pokopana z ostalimi umorjenimi vaščani.

Kraj, kjer je stala dražgoška cerkev, ki so jo s pomočjo okupatorja uničili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Pri »prekopu« sorodnikov niso spraševali, cerkev so odrinili

Posebno vprašanje je prekop posmrtnih ostankov iz groba na starem dražgoškem pokopališču v kostnico spomenika leta 1976.

Iskali smo dokumente o prekopu v različnih arhivih, pa jih nismo našli. Prav tako ni videti, da bi bila ureditev novega groba označena kot pogreb.

Sorodnikov niso spraševali, cerkev so odrinili. Janez Tušek, ki dražgoške obrede kritično ocenjuje v zadnjih številki Železnih niti, navaja pričevalca:

»Tudi leta 1976, ko smo žrtve prekopavali in ostanke prenesli pod spomenik, se ni smelo zvoniti. Pa je pokojni Matevž Šolar na svojo odgovornost zvonil.«

Požgani domovi Dražgošanov. Samo to je trajen spomin na početje komunistov. VIR: I. Ž.

Kdo je pod dražgoškim spomenikom sploh pokopan?

Od padlih partizanov v dražgoškem spopadu je Maks Krmelj pokopan v Poljanah, Maksimiljan Režen v Selcah, Boštjan Jezeršek je umrl v Stari Oselici. Ni zanesljivih podatkov o tem, kdo od partizanov je bil še pokopan v Dražgošah.

Janez (Ivan) Kovačič ml. je umrl v Dražgošah. Po zahtevi matere Helene Kovačič iz decembra 1945 za prekop sinovih posmrtnih ostankov v Stražišče je bil pokopan v Dražgošah, ležal naj bi »sam v grobu«, v »peščeni zemlji«, pokopal ga je »grobar iz Selc takratni brez oblasti in brez verskega organa«.

Ali je bil prekopan?

Verjetno bo v prihodnosti potrebna raziskava posmrtnih ostankov, ki ležijo v kostnici v Dražgošah, da se bomo sploh lahko začeli pogovarjati o tem, kdo je tam dejansko pokopan.

Dražgoše, cerkev sv. Lucije, poslikava Staneta Kregarja – ljudje v plamenih. FOTO: Ivo Žajdela

Spoštovanje posameznika je kučanizmu prav tako tuje kot titoizmu

Podobnih ali celo hujših negotovosti oz. na spomenikih zapisanih neresnic o tem, kdo naj bi bil kje pokopan, po grobiščih socialistične Slovenije kar mrgoli.

Režim, ki je bil zgrajen na tem, da je skoraj polovici smrtnih žrtev prepovedal pravico do groba in spomina, je podobno ravnal tudi s svojimi žrtvami.

Resnica in spoštovanje posameznika sta kučanizmu prav tako tuja kot titoizmu.

Za sožitje in odpuščanje

Ali je preveč pričakovati, da bi po nekaj letih tovrstnega dopisovanja vsi tisti, ki skrunijo grobove, skušajo uveljaviti svojo civilno religijo ter brez spoštovanja do mrtvih premetavajo kosti in ne spoštujejo resnice, morda le začeli dialog o tem, kakšno naj bo slovensko mesto mrtvih, primerno demokratični in pravni državi, ki spoštuje človekove pravice.

4. januar 2023

Podpisi k fotografijam: Ivo Žajdela