Ksenija Majcen, Pobeg brez meja, France Bučar, Ezra Pound
Ksenija Majcen, Pobeg brez meja, France Bučar, Ezra Pound
Ksenija Majcen: Pobeg brez meja
V zbirki Zabavna knjižnica je Slovenska matica izdala knjigo Ksenije Majcen Pobeg brez meja. Avtobiografska zgodba v slovenskem prostoru doslej še neznane pisateljice Ksenije Majcen (roj. 1963 v Mariboru), ki je svoj prvenec izdala v nemščini leta 2017, z večplastnim naslovom Pobeg brez meja ni le pripoved o zamisli, nastali v glavi osemletne deklice Ksenije, ki se je z družino zaradi očetove službe v začetku sedemdesetih let 20. stoletja preselila iz Ljubljane v Nemško demokratično republiko (NDR), kjer v hrepenenju po ljubljenem dedku otroško igrivo načrtuje, kako bosta z novo vzhodnonemško prijateljico Anyo kar sami odpotovali prek vseh meja železne zavese nazaj k njemu v Slovenijo.
Temačnejša realnost življenja v komunistični Vzhodni Nemčiji
Ta bolj ali manj nedolžna otroška pustolovščina, opisana s poznejše zrelejše perspektive, ponuja še mnogo več kot lahkotno branje, saj obenem razpira pogled tudi na temačnejšo realnost življenja v komunistični Vzhodni Nemčiji in Vzhodnem Berlinu, kjer je sovjetski sektor od treh zahodnih sektorjev ločeval praktično neprehodni zloglasni Berlinski zid. Avtorica je namreč nevsiljivo predstavila tako tedanje družbene ter politične razmere kot tudi širše medčloveške odnose, ki jih s svojo vedrino in svetlobo zaznamujeta predvsem povezanost družine in prijateljstvo, ki ne pozna meja. Zgodba je tako namenjena vsem generacijam, tako tistim, ki se tedanjih časov še živo spominjajo, kot tudi tem, ki si jih danes ne morejo predstavljati, dokler se vanje ne potopijo v domišljijskem literarnem svetu. Spremno besedo je napisala Ignacija Fridl Jarc.
France Bučar med politiko in pravom
V zbirki Odstiranja je Slovenska matica izdala zbornik oziroma znanstveno monografijo France Bučar med politiko in pravom, v kateri je dvanajst avtorjev predstavilo eno osrednjih osebnosti slovenske opozicije v zadnjih letih »socialistične« Jugoslavije, v času demokratizacije in nato slovenskega osamosvajanja in slovenske politike po njem, pravnika, politika in »svojeglavega«, neodvisnega intelektualca dr. Franceta Bučarja.
Pomemben člen demokratizacije in osamosvojitve
Knjiga France Bučar med politiko in pravom je razdeljena na tri vsebinske sklope. Ti prikazujejo posamezne dele življenja Franceta Bučarja, a na drugi strani predstavljajo celoto. V prispevkih tako sledimo Bučarju kot politiku od njegovih aktivnosti, ko je bil mlad komunist, do njegovega udejstvovanja v različnih političnih opcijah nastajajoče nove slovenske politične krajine tik pred ter po demokratizaciji in osamosvojitvi. Splošna javnost se Franceta Bučarja spominja predvsem kot predsednika osamosvojitvene skupščine. Mnogo manj pa ji je znano delo Bučarja kot pravnika. Zanimivo branje je tudi bolj intimna pripoved o osebnosti Franceta Bučarja.
Ezra Pound: Pizanski Cantos
V zbirki Prevodi iz svetovne književnosti je Slovenska matica izdala knjigo poezije Ezra Pounda Pizanski Cantos. Speve je prevedel, komentiral in spremno študijo napisal Miklavž Komelj. Pizanski Cantos so del mogočne pesnitve Cantos Ezre Pounda (1885–1972), ameriškega pesnika, ki je večino življenja preživel v Evropi ter bil eden najpomembnejših in najvplivnejših pesnikov mednarodnega modernizma. Pesnik jih je objavil kot samostojno knjigo in jo lahko beremo kot pesnitev v pesnitvi. Tu je Pound najintimneje spregovoril o samem sebi.
Pesnitev Catos je Pound pisal leta 1945 v Italiji
Pesnitev je Pound pisal v mesecih težke osebne preizkušnje, ko se je ob koncu druge svetovne vojne zaradi svojih medvojnih radijskih oddaj na Radiu Rim znašel v kazenskem taborišču ameriške vojske v bližini Pise v Italiji. Nekaj časa je bil zaprt celo v jekleni kletki. Ta pesnitev je njegova pot skozi temno noč duše. V njej se mu na novo prikazuje vsa njegova osebna zgodovina, pa tudi zgodovina civilizacije, ki je zašla v katastrofo; obenem pa je vanjo vpisano vizijsko razodetje Boginje v različnih podobah in novo uzrtje narave. V procesu velikega ponotranjenja pesnik spozna, da je naša resnična dediščina samo tisto, kar resnično ljubimo: »Kar res ljubiš, ostane, drugo je žlindra, / kar res ljubiš, ti nikdar ne bo vzeto, / kar res ljubiš, je tvoja dediščina. / Čigav svet, njihov, moj ali od nikogar?«