Pogled na Krvavico s poti proti Čemšeniški planini


Tisto, kar štrli iz povprečja, je samosvoje, zanimivo in pogosto tudi malce nevarno. Vse te lastnosti ima tudi 909 metrov visoka Krvavica, ki spada med najbolj slikovite gore v Posavskem hribovju. Čeprav je precej nižja od sosednjih Čemšeniške in Svete planine, ji ne manjka obiskovalcev, ki jih navdušuje njena visokogorska podoba. Na Krvavico peljeta dve označeni poti. Severna je težja, južna pa lažja, zato se bomo po stari navadi po prvi vzpenjali in po drugi vračali.

Ko se cesta iz vasi Loke skrije v gozd in začne vzpenjati proti prelazu Presedlje, prispemo do manjše razširitve, kjer pustimo avto. Dobro uhojena steza se brez oklevanja požene v pobočje, se dotakne skalnate pregrade, nato pa krene stran od nje, poševno navkreber skozi gosto rastje. Tabla planinskega društva Tabor nas poziva, naj zaradi gnezdenja redkih vrst ptic hodimo le po označeni poti. Na Krvavici pogosto gnezdi tudi sokol selec, ki je eden najhitrejših ptičev, saj lahko leti s hitrostjo okrog 240 kilometrov na uro.

Po slabi uri hoje prispemo do skal. Legenda pripoveduje, da so s Krvavice (ime!) vrgli v globino Veroniko Deseniško, ki je bila zaprta na bližnjem gradu Ojstrica. Ko lezemo čez korenine in hodimo po ozki polici, pazimo, da se kaj takega ne primeri tudi nam. Zahtevnejši del je hitro za nami. Steza se vzpne na položnejše pobočje, poraščeno s travo in drevjem. Nad njim je skalovje z manjšim naravnim oknom. S pomočjo stopov in jeklenice splezamo skozenj ter se po položnem grebenu sprehodimo do vrha. Na njem je ob skladovnici kamenja na drevesu skrinjica z vpisno knjigo in dvema žigoma.

S Krvavice lepo vidimo Čemšeniško planino (1204 m), na katero se lahko vzpnemo v slabih dveh urah. Severno od nje je Kozica, v daljavi se kažejo zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, skozi krošnje pa se nam pogled izmuzne v Spodnjo Savinjsko dolino, nad katero se dviga Gora Oljka.

Na južni strani je tik pod vrhom na razglednem in prepadnem robu klop. Steza se mimo nje spusti pod skale in nato čez gozdnato pobočje na manjši preval, kjer je planinsko razpotje. Če bi si radi Krvavico ogledali še z druge strani, pojdite navkreber proti Čemšeniški planini. Sprva boste hodili med drevjem, nato se bo svet odprl in prispeli boste do samotne domačije, kjer je naslednje planinsko razpotje.

Domačini uporabljajo za vrnitev v dolino več neoznačenih poti, mi pa se bomo držali označene, ki pelje s prevala proti Zajčevi koči. Sprva hodimo po kolovozu, na ovinku pa prestopimo na gozdno stezo in preskočimo nekaj potočkov. Kmalu prispemo do koče, ki je v toplejših mesecih odprta ob sobotah popoldne in nedeljah. Od nje nadaljujemo po kolovozu do gozdne ceste, se spustimo do ostrega ovinka in zavijemo znova v gozd. Dobro vidna steza pelje mimo dveh samotnih domačij, nato se po severni strani 851 metrov visokega hriba Brložen spusti do brunarice. Pod njo prečkamo makadamsko cesto, se znova skrijemo med drevje in spustimo v idilično dolinico. Po njenem robu tečeta potok in asfaltna cesta, ki nas čez dobrih pet minut pripelje v vas Loke. Tam zavijemo v levo in nadaljujemo po cesti mimo stare šole proti dva kilometra oddaljenemu parkirišču, kjer nas čaka avto. V poznem popoldnevu je zrak poln mušic in vonja po pokošeni travi. Na dolino lega mrak, iz katerega štrli le še vršni del Krvavice.

NEDELJSKA MAŠA

V župnijski cerkvi sv. Jurija v Taboru je maša vsako nedeljo ob 9. uri.


OSNOVNI PODATKI

Krvavica (909 m)

Izhodišče: Loke.

Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Vransko in nadaljujemo vožnjo po stari cesti proti Celju. Za mostom čez rečico Bolsko zavijemo v desno proti Taboru, tam levo proti Črnemu Vrhu, nato pa peljemo naravnost skozi vas Loke. Na koncu doline sledimo cesti proti prevalu Presedlje, ob kateri kmalu prispemo do manjšega parkirišča.

Kratek opis poti: Dobro uhojena steza se takoj požene v gozdnato pobočje. Po slabi uri hoje se po ozki polici vzpnemo do skalovja, splezamo skozi naravno okno in se sprehodimo do vrha. Do izhodišča se vrnemo po daljši poti mimo Zajčeve koče in skozi vas Loke. Pot skozi naravno okno je v zgornjem delu malce zahtevnejša, zato ni primerna za družine z manjšimi otroki. Na ozki polici je v mokrem vremenu nevarnost zdrsa.

Višinska razlika: približno 500 m.

Dolžina vzpona: 1.15 ure (dolžina krožne poti: 3 ure).

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1 : 50.000.

Pot skozi naravno okno je v zgornjem delu malce zahtevnejša, vendar zelo zanimiva.