... sem prebrala na vratih naše pekarne. Že dolgo hodim v to pekarno in šele danes sem odkrila ta izrek, to resnico. Morda so napisali to čisto na novo? Ampak ne, vse je isto: urnik, kdaj so odprti, navodila za razkuževanje … In čisto spodaj ta napis.

Močno se me je dotaknil, saj imam do kruha od vedno poseben odnos. Spomnim se, kako ga je mesila in pekla moja mama. Vsak teden vsaj enkrat. Včasih tudi dvakrat, če smo otroci svežega in še malo toplega še isti dan pojedli. To je bil najboljši kruh mojega otroštva. Po njem je dišala vsa hiša in vonj je prekril tudi naš brjač – dvorišče. Če je bilo kuhinjsko okno odprto, je zadišalo še čez cesto do bližnjih sosedov.

Spomnim se, s kakšnim spoštovanjem je mama mesila kruh. Gnetla ga je pobožno in skrbno, valjala po pomokanem lesenem plohu in nastal je lep okrogel hlebček. Bil je mehak in voljan v njenih rokah. Potem je vzela pehar, ga pomokala in dala vzhajati na kišto zraven štedilnika. Kišta je bil naš zaboj za drva....