Foto: Tatjana Splichal

Nadškof dr. Marjan Turnšek in dr. Jožef Medved sta si enotna v tem, da ni večjega dostojanstva, kot ga človeku daje krst

Gospod nadškof, v radijski katehezi ste omenili, da je krst poleg rojstva največji trenutek našega življenja. Škof Baraga se je tega zavedal, saj je prehodil na tisoče kilometrov, da je lahko nekoga krstil. Zakaj se krstu pripisuje tako velik pomen?

Krst je v resnici novo rojstvo. Po Božjem načrtu bi že z rojstvom vsak človek postal Božji otrok. Zaradi izvirnega greha je ta načrt na neki način propadel. Bog je poiskal novo pot prerojenja človeka z vodo in Svetim Duhom po milosti krsta. Krst je simbolno dejanje, v katerem smo deležni Kristusove smrti in njegovega vstajenja. To je nekaj novega, saj smo znova včlenjeni v krog Božje ljubezni in naši grehi so izničeni. Mi smo po krstu že deležni vstajenja, čeprav bo naše telo šele moralo umreti in iti skozi proces poveličanja. Naše novo življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Človek je lahko priden, dober, a če ni s krstno milostjo včlenjen v Kristusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev, ne more priti do odrešenja. Seveda pa lahko Bog ubere tudi druge poti, da človeka pridruži Cerkvi.

Če sodimo po imenu, ima na neokatehumenski poti krst osrednjo vlogo. Gospod Medved, na kakšen način skušate vrednotiti njegov pomen?

Prvotna Cerkev je krščevala tako, da so ljudi potopili v vodo v krstnem bazenu. S tem so nakazali, da stari človek umre in se rodi novi, v katerem živi Jezus Kristus. V naši skupnosti kot odrasli (večinoma že krščeni) živimo posamezne stopnje krsta in tako prihajamo do odrasle vere, ki je milost in ne naša »zasluga«. Večinoma smo bili krščeni kot otroci in zato potrebujemo katehumenat oz. uvajanje v skrivnost krsta v odrasli dobi (pokrstni katehumenat). Ker smo trdovraten narod, potrebujemo kar nekaj let, da vsaj malo okusimo in v sebi doživimo skrivnost krsta in Božjo ljubezen v svojem življenju. Božja beseda, zakramenti, bogoslužja ter življenje v mali skupnosti počasi razkrivajo neizmerno bogastvo krsta.

Od kod izvira krst?

Turnšek: Iz Svetega pisma, saj Jezus naravnost naroča učencem, naj krščujejo vse narode. Sama simbolika krsta pa je starejša. Že Judje so namreč poznali potapljanje v vodo, spokorno znamenje in priznanje, da potrebujemo Boga za odrešenje. Voda je že v stari zaveza odigrala velik pomen. Že prvi potop je predpodoba krsta, ki izbriše greh sveta, dá novo možnost, prerodi življenje. Mojzes je bil potegnjen iz vode, lahko bi rekli, da ga je voda rešila pred smrtjo. Z vodo je povezan tudi prehod čez Rdeče morje in Jordan, ko Bog odpre vrata v obljubljeno deželo.

Jezusov krst v Jordanu ni enak krščanskemu krstu. Jezus je krst nadgradil, ker ga je povzdignil v zakrament z velikonočno vsebino. Tu bi omenil dva pomembna trenutka. Prvi je Jezusov krst v začetku njegovega javnega delovanja, ob koncu pa smrt na križu in vstajenje. Celotno Jezusovo življenje je vsebina krsta. Po krstu smo mi že novi ljudje, a živimo še pod pogoji starega človeka, saj s čutili in razumom dojemamo stvari na ravni starega sveta. Naša naloga je, da po krstu živimo tako, da bo lahko prišel čim bolj do izraza novi človek in umiral stari. Že sv. Pavel piše, da smo pri krstu slekli starega človeka in oblekli Kristusa. Ta mora odsevati v našem življenju, ki ga je prizadel in ranil izvirni greh. Zato prihaja med starim in novih človekom do duhovnega boja, ki ga moramo kristjani dobojevati. To je naša naloga. Duhovni boj, če ga dobojujemo, pomeni konkretizacijo krsta v vsakdanjem življenju. Krst ni končan z obredom, ampak se nadaljuje v življenje.

Ali s krstom dobimo še kakšne druge naloge?

Turnšek: Ko so naši odnosi izraz Božje ljubezni, uresničujemo krstno življenje. Če mož in žena svoj odnos živita tako, da skozenj sije Božja ljubezen, živita krstno poklicanost znotraj zakonskega življenja. To pomeni, da je vse, kar počneta v kuhinji, dnevni sobi, spalnici, na vrtu, prepojeno z Božjo ljubeznijo. Bog nam je omogočil, da bi vse delali tako, da bi skozi nas sijala Božja ljubezen.

Pavel piše v Rim 5,5, da je Bog izlil v naša srca Božjo ljubezen po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. To je v raju že obstajalo, z izvirnim grehom je bilo ustavljeno, pri krstu pa je obnovljeno. Pri krstu postanemo tempelj Svetega Duha. Krstno poslanstvo živimo, ko iz našega Duha preko duše, ki je sedež čustev, volje, razuma in spomina, ter preko telesa, to so naši telesni čuti in organi, sije Očetova ljubezen. To je katehumenska pot oziroma pot življenja iz krsta. Tega ne moremo živeti v svoji moči. Lahko pa verujemo, da Bog živi v nas in to uresničuje. To je vera.

Veliko vlogo na poti naše vere ima tudi zakrament sprave, ki se je v začetku krščanstva imenoval celo »drugi krst«, saj se je tam obnovila krstna milost.

Medved: Vsak je po krstu poklican oznanjati s svojim življenjem doma, da prenaša vero svojim otrokom; v službi spomni sodelavca v težavah, da ga Bog brezpogojno ljubi. Govoriti o Bogu svojim otrokom je vse prej kot preprosto. Vztrajam, ker vem, da je to moje poslanstvo, in verujem, da mi bo Bog dal prave besede.

Pogovarjala se je Urša Černivec.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Biti krščen.