Zgodba o enakopravnem javnem financiranju javno veljavnih programov vseh, torej javnih in zasebnih osnovnih šol, ki ga je s svojo odločitvijo pred skoraj tremi leti od zakonodajalca terjalo ustavno sodišče, je s torkovo odločitvijo ustavne večine poslancev državnega zbora dobila novo nadaljevanje v smeri »ovinka«, ki bi obšla to odločitev. 60 poslancev vladajoče koalicije in levičarske opozicije je namreč prižgalo zeleno luč za začetek postopka za takšno spreminjanje ustave, ki bi javno financiranje peščice slovenskih zasebnih osnovnih šol (predvsem zaradi pomislekov do dveh izmed njih, namreč katoliških v Ljubljani in Mariboru) prepustil politično (neje)volji vsakokratne oblasti – to financiranje bi namreč bilo zgolj omogočeno, urejeno pa naj bi bilo v posebnem zakonu. Položaj torej, ki bi zasebne šole postavil ne le v neenakopraven položaj z javnimi, temveč bi jih potisnil v nepredvidljiv okvir, kar bi izrazito omejevalo možnosti njihovega delovanja, kaj šele kakršnega koli novega poskusa v smeri pluralizacijskega ustanavljanja novih šol. (Na tak scenarij smo v Družini že večkrat opozarjali – sicer v upanju, da se zaradi kolikor toliko razumnega ravnanja največje parlamentarne stranke ne bo uresničil, a upanje se izkazuje za porazno prazno …)

Na odločitev poslancev so se v minulih dneh kritično odzvali v »zainteresirani« javnosti (torej iz zasebnih osnovnih šol), pa tudi v strokovni javnosti. Omenimo le dve morda najbolj pomenljivi izjavi iz obeh krogov.

»Enkrat bo konec te zaplankanosti«

Na facebooku se je hitro po sporni odločitvi poslancev odzval dr. Roman Globokar, direktor Zavoda sv. Stanislava, ki ima pod svojim okriljem Osnovno šolo Alojzija Šuštarja (prav starši s te šole so s svojo pobudo pred ustavnim sodiščem uspeli dokazati svoj diskiminatorni položaj). V svojem zapisu je jasno povedal, da so bila vsa argumentirana prepričevanja, ki jih ni bilo malo, zaman, razlog za to pa je bila vnaprejšnja, očitno ideološko pogojena »preštetost« poslancev:

Državni zbor je z veliko večino glasov (60:22) sprejel odločitev, da se spremeni ustava, ki zagotavlja javno financiranje osnovnošolskega izobraževanja. S tem poslanci uvajajo novo prakso, kaj narediti, ko jim ni všeč razsodba ustavnega sodišča. 0,7% osnovnih šol, ki imajo zasebnega ustanovitelja, ogroža 99,3% javnih osnovnih šol. 30.000 € na mesec ogroža državni proračun. Zasebne šole naj ne bi dosegale standardov znanj v državnih šolah. Menda jih je strah razmaha katoliških in muslimanskih šol. Še eno osnovno šolo smo komaj odprli v 25 letih. Kolikokrat sem pojasnjeval stvari. Iskali smo kompromisne rešitve. Vse zaman. Najbolj boli, ker so za glasovali ljudje, ki jih spoštujem in ki vedo, kakšne so zasebne šole. Vedo tudi, da ne drži, kar se je govorilo v državnem zboru. Razočaran sem in žalosten. Izgubil sem zaupanje v argumentiran diskurz v politiki. Vse je bilo vnaprej prešteto. Nikogar ne zanimajo argumenti. Kljub vsemu gremo naprej. Za vsakim oblačnim obdobjem posije sonce. Tudi za nas bo enkrat bo konec te zaplankanosti!«



»Kot pravnik in kot predsednik vlade sem zelo nesrečen, da zamujamo z izvršitvijo te ustavne odločbe, ampak si hkrati tudi prizadevam, da jo bomo le izvršili čim prej,« je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano aprila lani dejal predsednik vlade Miro Cerar. S temi besedami je na okrogli mizi, ki so jo v Jegličevem dijaškem domu organizirali dijaki Škofijske klasične gimnazije in je bila del premierjevega obiska v zavodu (natančneje: ogledal si je predvsem prostore Osnovne šole Alojzija Šuštarja), odgovoril na dijaško vprašanje o (ne)uresničitvi odločbe ustavnega sodišča, ki je decembra 2014 odločilo, da morajo biti javno veljavni programi vseh osnovnih šol, ne glede na njihovo ustanoviteljstvo, polno financirani iz javnih sredstev.

Ustavnopravno nevzdržno ravnanje

Izmed odzivov iz pravniških vrst pa omenimo javno izjavo treh pravnikov mlajše generacije (dr. Matej Avbelj, dr. Andraž Teršek in dr. Jurij Toplak), ki jasno opozarjajo na ustavnopravno nevzdržno ravnanje parlamentarne večine:

Parlament je z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev začel postopek spremembe ustave. Njen namen je razveljaviti učinke odločbe ustavnega sodišča v zadevi U-I-269/12. V tej zadevi je ustavno sodišče odločilo, da je državni zbor kršil pravico otrok in njihovih staršev do brezplačnega obveznega osnovnošolskega izobraževanja ne glede na ustanovitelja šole. Presodilo je, da državni zbor za poseg v to pravico ni ponudil nobenega ustavno dopustnega razloga. Vladajoča koalicija, ki jo vodi profesor ustavnega prava, je več kot tri leta odločbo ustavnega sodišča preprosto ignorirala. Pravice slovenskih otrok do enakopravne obravnave na področju obveznega osnovnošolskega izobraževanja so tako ostale kršene. Tako ravnanje je ustavnopravno nevzdržno. V luči dejstva, da so človekove pravice odraz politične morale, pa je tudi moralno zavržno. Po tem ko je tako stanje trajalo cela tri leta, se je vladajoča koalicija, ob podpori poslancev Združene levice, odločila spremeniti ustavo. Tako ravnanje, za katerega oblast vsa ta leta ni navedla prav nikakršnega ustavno dopustnega razloga, ki bi prestal vsaj presojo razumnosti, pomeni zlorabo pravne oblike ustavnega amandmaja. Gre torej ne le za nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča, za kršitev temeljnih ustavnih pravic otrok in njihovih staršev, gre za kršitev bistva ustavne demokracije. Ta bi bila, v primeru svoje uresničitve, pred ustavnim sodiščem sankcionirana z ugotovitvijo neustavnosti ustavnega amandmaja.

Dr. Matej Avbelj, Dr. Andraž Teršek in dr. Jurij Toplak zaradi vsega navedenega pozivajo slovenski parlament, še posebej pa predsednika vlade (ki je, spomnimo, mladim v Zavodu sv. Stanislava obljubljal popolnoma drugačno rešitev), da »ta ustavnopravno nesprejemljiv in moralno zavržni postopek spremembe slovenske ustave, ki tudi sicer ne uživa nikakršne podpore med slovensko ustavnopravno stroko, nemudoma ustavi.«

Foto: arhiv Družine