Zakrasela pokrajina med Javorniki in Snežnikom je polna vzpetin, ki so potopljene v morje jelovo-bukovih gozdov. Na zahodnem koncu te neposeljene divjine, kjer se sestava gozda spremeni, valoviti svet pa spusti do travnatih planjav, leži Kršičevec. Njegov vršni del je pretežno gol, zato je videti kot samoten otok. Na njem pa se kljub odmaknjenosti ne počutimo kot izgubljeni brodolomci, saj se lahko – ko se naveličamo samote – po označeni planinski poti hitro vrnemo v dolino.

Kršičevec leži vzhodno od vasi Juršče, ki je odmaknjena od vrveža in glavnih prometnih tokov. Asfaltna cesta se tu konča, od nje ostanejo le kolovozi, ki se za hišami razbežijo čez travnike. Na vzhodnem koncu naselja, kjer je podružnična cerkev sv. Jurija, stoji informativna tabla s kratkim opisom Kršičevca in Belih sten. Od nje krenemo mimo otroškega in košarkarskega igrišča do zadnjih hiš, za katerimi se kolovoz potegne mimo ograjenega pašnika. Na njem se med skalnatimi zaplatami pasejo koze in ovce, na katere budno pazi ovčarski pes.

Ob ograjenem breznu zavijemo v desno. Kolovoz se začne rahlo vzpenjati. Ob njem je čedalje več brinovega grmičevja, vendar dajejo pokrajini še vedno ton rjavo obarvani travniki. Ti so le na videz pusti in prazni, saj med suhimi travnatimi bilkami kmalu opazimo kosmatince z dlakavimi stebli in vijoličnimi cvetovi. Tu in tam poganjajo tudi svišči in vijolice, pozneje v gozdu pa srečamo še trobentice in podlesne vetrnice. Od domačinov smo izvedeli, da bodo v naslednjih tednih zacvetele tudi narcise, šmarnice in potonike, zato bo treba še kdaj na Kršičevec, če bomo hoteli videti travnike in gozd v drugačni preobleki. Narava pač ni veleblagovnica, v kateri lahko dobiš vse naenkrat. V njej ima vse svoj čas.



Ko prispemo do nizke vzpetine, po kateri se vleče kamnita ograda, zavijemo v desno. Dobro uhojena steza se povzpne na travnato uravnavo in ponikne v gozd, iz katerega se ne izvijemo skoraj do vrha. Čez nekaj minut prečkamo gozdno cesto. Nad njo postane pot za spoznanje strmejša, vendar je še naprej zelo udobna in prav nič utrudljiva. Napis na drevesu nas opozarja na slikovito lipo s skoraj ducatom vzporednih debel. Nedaleč stran opazimo tudi prve cvetove strupenega volčina, ki se zibljejo v vetru.

Steza se položi in presuka na južno stran Kršičevca. Gozd se razredči, v daljavi se oglasi kukavica, nato nas znova zagrne tišina. Kmalu prispemo do skale, kjer se na desno odcepi označena pot proti Mrzli jami (tudi od tam se lahko povzpnemo na vrh). Nadaljujemo navkreber skozi ozke pasove drevja, ki jim sledijo pasovi trave in skal. Nenadoma se strmina prelomi in kar naenkrat stojimo na robu obsežne travnate planjave. Z nje lepo vidimo Vremščico, razpotegnjeni Nanos, Sv. Trojico s cerkvijo na vrhu, Veliki Javornik in del Snežnika, ki je še na debelo pokrit s snegom. V daljavi pa z malce domišljije zaslutimo tudi Julijske Alpe.

Od stebra z razgledno ploščo se vzpnemo še na vrh, kjer je visoka skladovnica kamenja. Ob njej je klop ter kovinska skrinjica z vpisno knjigo in žigom, ki je nameščena med jelenova rogova. Ta nam ne sporočata samo tega, da so okoliški gozdovi polni divjadi, ampak nas tudi opominjata, da smo v tej zanimivi in skrivnostni pokrajini samo na obisku.



OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Juršče

Dostop: Po avtocesti do Postojne, nato skozi Pivko proti Knežaku. V naselju Parje zavijemo pri cerkvi v levo na stransko cesto, ki nas skozi Palčje pripelje v Juršče. Avto lahko pustimo pri turistični kmetiji Pri Cunarju na začetku naselja ali na kakšnem drugem primernem kraju.

Višinska razlika: 387 metrov

Dolžina vzpona: ura in pol

Kratek opis poti: Od informativne table, ki stoji blizu podružnične cerkve sv. Jurija, krenemo mimo otroškega in košarkarskega igrišča. Za hišami nas kolovoz popelje čez valovit travnat svet. Pri ograjenem breznu zavijemo na desno, se vzpnemo do gozda, prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo zložno navkreber do travnatega vrha. Pot je prijetna in dobro označena.

Zemljevid: Snežnik, 1 : 50.000.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Petra v Pivki je maša vsako nedeljo ob 7.30. in 10.30.