Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,16–20)

»Ljubiti nekoga pomeni podariti ga Bogu.« FOTO: Tatjana Splichal.


Na nešteto načinov so kristjani, nekateri z mečem in ognjem, drugi z računico in tretji s ponižno ljubeznijo, razumeli Jezusovo naročilo s konca Matejevega evangelija: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20).

Okrepljeni z njihovimi dobrimi in slabimi izkušnjami moramo danes najti svoj način, saj je naloga oznanjevalcev, učiteljev, krščevalcev Jezusovim učencem enako lastna tudi danes, tudi pri nas, kjer je sicer večina ljudi – vsaj formalno – še vedno kristjanov, pa se tega v naši družbi nekako ne čuti več.

Pa ne govorim o praznoti cerkva ali o kateri drugi od naših številnih padajočih statističnih kategorijah, dejstvo, ki me prepriča, da smo potrebni evangelizacije, je, da je med nami izginila kultura odnosov, ki je tako zelo lastna Jezusovim učencem.

V tem vidim nalogo krščevanja in oznanjevanja danes, za nas – krščevati naše skvarjene odnose. Prinašati vanje ime Očeta in Sina in Svetega Duha.

Pokrižati

Pri tem ne stojimo pred nemogočo nalogo. Ne gre namreč za to, da bi morali živeti popolnost ljubezni Svete Trojice, seveda ne, naša ljubezen bo pač večno učenje. Gre samo za to, da začnemo končno v svoje odnose prinašati to, kar sami počnemo, kadar slišimo to ime, ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Prepustimo se mu. Se pokrižamo. Se blagoslovimo.

Najprej dobesedno. Morali bi spet začeti z nekdanjo lepo navado, da vsak dan pokrižamo svojega sozakonca, svoje otroke, svojega prijatelja, tiste torej, ki so nam zelo blizu, ki morajo na sebi čutiti naš dotik, dotik spoštovanja, nežnosti, blagoslova, s katerim s svojo nemočno dlanjo na te svoje drage kličemo ljubezen Boga, ker je sami v tako veliki meri še nismo sposobni.

Nobena magija ni to, ne, samo dotik, ki ga ne moreš narediti grobo in agresivno in ki ne more biti nič drugega kakor poljub, znamenje nežne ljubezni, s katero si ga pospremil na pot, mu dal nekaj najdragocenejšega, kar premoreš.

Ljubiti nekoga pomeni podariti ga Bogu. Zato se s tem tudi učimo, kaj pomeni nekoga imeti rad po Božje, v standardih Svete Trojice, dajati človeku, kar potrebuje, ne glede na to, kaj se je med nami zgodilo, ne glede na čustva, na rane, na besede.

Blagosloviti

Potem lahko to početje prenesemo še v svoje širše odnose, potem lahko stvari in ljudi, pred katerimi se čutimo nemočne ali razbolele od katerihkoli starih grehov, neljubih dogodkov, zamer, krivd, potem lahko tudi svoje želje po moči nad njimi, ki bi lahko naredile nekaj res kaj hudega in slabega, potem lahko vse to prepustimo Bogu.

To pomeni pokrižati jih, blagoslavljati, krščevati, to je dejanje, ki naj bi ga počeli tisti, ki smo njegovi, ne nehati skrbeti, temveč poklicati Boga na pomoč in mu izročati to, kar bi naša čustva in naše odločitve lahko ranile in poškodovale. Naredimo križ, naredimo ga velikokrat in nad vsem.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (22/2021).