O ideji, da zaradi vpliva islama, v Evropi krščanstvo izginja, je za italijanski katoliški časnik Avvenire spregovoril ameriški sociolog Philip Jenkins. Jenkins je profesor na državni univerzi v Pensilvaniji ter na baylorski univerzi v Teksasu in avtor trilogije o prihodnosti krščanstva.

Po njegovem mnenju krščanstvo v Evropi ne umira, pač pa mu v primerjavi s prejšnjim stoletjem napoveduje zelo drugačno prihodnost. Ob tem je poudaril, da bi bilo krščanstvo lahko še bolj živo. V prvih dveh delih trilogije avtor opiše krščanstvo na južni zemeljski polobli, kjer je zaznati rast v veri. V tretji knjigi pa se osredotoči na Evropo, ki jo je na eni strani prizadelo bistveno zmanjšanje števila praktičnih kristjanov ter prisotnost vedno večjega števila muslimanskih priseljencev na drugi strani.

V intervjuju je Jenkins dejal, da so zelo majhne možnosti, da bi Evropa postala muslimanska. Trenutno je med muslimani res prisotna visoka demografska rast, kar se predvideva tudi v prihodnosti, vendar pa v trenutku, ko se priseljenci prilagodijo evropskim navadam in običajem, pravi Jenkins, njihova rodnost bistveno upade. Poleg tega pa se zaradi vpliva sorodnikov, ki so se izselili v Evropo, hitro zmanjšuje tudi rodnost tistih muslimanov, ki ostajajo v matični državi. Po mnenju strokovnjaka za sociologijo religij islam nima druge izbire, kot da se prilagodi Evropi.

Osrednji vpliv te spremembe so bo prenesel na mlade muslimane, zlasti ženske. Ko avtor knjige razmišlja o tem pojavu, navede asimilacijo priseljencev v Združenih državah Amerike v začetku 20. stoletja. Takrat so bili predvsem Italijani tako zelo drugačni od starih Američanov, glede vere, jezika in običajev. Naposled pa so se povsem zlili z domačini in postali pravi Američani. Seveda pa sta bili za to spremembo potrebni vsaj dve generaciji. Zato Jenkins upravičeno meni, da ne moremo pričakovati, da bi bil proces asimilacije muslimanov v sodobni Evropi kaj hitrejši.

Jenkins je posebej izpostavil, da idejo o islamizaciji Evrope in izginotju krščanstva širijo le nekateri evropski intelektualci, ki so naklonjeni islamu, krščanstvo pa zavračajo kot osovražen simbol stare Evrope. Pri tem je dodal misel, da nekateri evropski intelektualci že nekaj let dojemajo islam kot vero tretjega sveta, medtem ko krščanstvo obravnavajo kot vero Evrope in Severne Amerike. V bistvu pa, pravi sociolog Jenkins, je danes krščanstvo zakoreninjeno predvsem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, česar pa številni Evropejci ne priznavajo.

Vrnitev h krščanskim koreninam ne pomeni sovražnosti do islama ali strah pred njim, poudarja Jenkins, pač pa prisili Evropejce k razmišljanju o tem, od kod prihajajo, in kakšni so njihovi temelji tako na intelektualni kot na etični ravni. Po njegovem mnenju to, kar je bilo v večini Evrope izgubljeno, ni krščanstvo, pač pa občutek, da je slednje neke vrste samodejna vera. Kljub vsemu pa je še dolga pot do trenutka, da bi lahko razglasili, da je krščanstvo v Evropi mrtvo.

Po njegovem mnenju mora zdaj Cerkev bolj zavzeto delati na prostem trgu idej in prav zato so nove cerkvene organizacije tako zelo pomembne. Na Evropo je potrebno gledati kot na misijonsko celino in predmet evangelizacije. Jenkins je tudi prepričan, da je eden največjih izzivov krščanstva danes predstaviti krščanski nauk in stališča o družbenih in političnih temah, kakršna so bio-tehnologija in predvsem varovanje nauka o človeku in človečnosti.