Misijonsko središče Slovenije in Referat za misijone iz Celovca sta v soboto, 20. oktobra, na Plešivcu (Tanzenberg) v neposredni bližini Gospe Svete na avstrijskem Koroškem pripravila skupni misijonski praznik Slovenije in avstrijske Koroške z geslom “Verovati – praznovati –deliti”. Osrednji dogodek dneva je bila sveta maša. Somaševanje duhovnikov, med katerimi so bili tudi misijonarji, sta vodila krški škof Alois Schwarz in mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek. V nadaljevanju objavljamo osrednje misli iz mašnega nagovora mariborskega ordinarija.

»Spoštovani krški škof msgr. Alojz Schwarz, drage misijonarke in misijonarji, duhovniki, redovnice, dobrotniki misijonov, bratje in sestre v Kristusu!

Veseli me, da smo zbrani »vrh gore« v »hiši Jakobovega Boga« verniki z obeh strani Karavank, da se skupaj naužijemo Božje luči, da bomo mogli v njej hoditi po Gospodovi poti (prim. Iz 2,2-5). Še bolj sem vesel, da so z nami nekateri, ki niso izpod Karavank, ampak iz širnega sveta, ki nam je ustvarjen kot skupni dom in prostor širjenja Jezusove blagovesti.

Tu smo, da se skupaj zahvaljujemo. Najprej zato, da je bila nam oznanjena Božja beseda; da so bili misijonarji poslani tudi na našo pot in da smo jih po Božji besedi »slišali« in smo danes lahko kristjani, Kristusovi učenci za druge (prim. Rim 10,14). Saj je vera iz oznanila (Rim 10,17), ki je prišlo tudi do nas zaradi velikega misijonskega naročila, s katerim je Jezus sklenil svoje bivanje na zemlji in odšel k Očetu. Jezusovo poslanstvo je bilo končano, pot oznanjevanja tistih, ki jih je Jezus osvojil, pa se je pričela. Cerkev, ki se je rodila ob Jezusu, se utrdila pod križem, je dobila na gori vnebohoda misijonski mandat: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Tako začnejo nadaljevanje Jezusove poti, na katero ga je poslal Oče, da bi iskal po poteh tega sveta izgubljenega Adama. Sedaj so oni naslednja generacija … vse do naše … in tako bo do konca sveta.

Matej je v zapisu poudaril, da se je enajst učencev zbralo na gori. Torej »učencev«; poslani niso učitelji, ampak ostajajo učenci Učitelja, ki jih vodi Sveti Duh. In jih je »enajst«, torej eden manjka. S tem je že na začetku delovanja Cerkve jasno postavljeno dejstvo nepopolnosti skupnosti Cerkve. V njej sta greh in izdajstvo vedno prisotna, a vseeno je poslana, da nadaljuje Jezusovo pot.

»Pojdite torej«, je Jezusova oporoka, ki nas kot sinove v Sinu usmerja k bratom in sestram, ki Kristusa še ne poznajo, ali ga poznajo še premalo poglobljeno. Svoje poslanstvo so učenci sposobni opravljati, ne v svoji moči, ampak zaradi moči Jezusa samega, ki deluje preko njih. Saj naroča nekaj, kar ni v naših človeških močeh: »Naredite torej in naredite vse narode za moje učence!« Zanimiv izraz »naredite«. Jezus ne pošilja učit, torej preprosto podajati neko znanje, ampak »narediti« za učence. Za to je potrebna moč, ki jo je Jezus položil vanje in jo po njih On udejanja. »Narediti« pomeni veliko več kot prenos znanja. Antične šole so bile skupine, ki so živele z učiteljem in jim je poleg vednosti prenašal tudi navade, drže, način mišljenja in stil življenja. Jezusovi učenci smo torej poslani oznanjati na tak način, da ustvarjamo življenjske skupnosti, kjer se vera prenaša kot način življenja – nekaj celostnega , iz česar ni nič izvzeto.

Za utrditev začetega dela jim naroči tudi krščevati, kajti brez notranjega prerojenja ostane krščanstvo samo nekaj zunanjega. Krstiti pomeni »potopiti«, pa ne preprosto v vodo, ampak v Boga, v njegovo prisotnost. Ali kot Pavel pravi, da je treba ljudi »roditi v Svetem Duhu«.

Kakšen vzgled tega čudovitega dogajanja Cerkve ste nam vi, drage misijonarke in misijonarji, saj ste praktično dobesedno vzeli to Jezusovo naročilo. Z življenjem med ljudmi, bolj kot z besedo, prenašate nanje krščanstvo kot način življenja in s tem ste zanje in z njimi naprej živeči Kristus – Cerkev.

Ker pa tudi krščansko postarana Evropa, včasih celo krščanskofobična, postaja praktično misijonsko področje, je tudi zanjo ista misijonska metoda še kako izzivalna. Osnovi element nove evangelizacije je prav ta vidik pričevanja. Ustvarjati torej življenjske skupnosti, v katerih se lahko izgubljeni bratje in sestre spet »naredijo« za žive kristjane. Se spet vnamejo in zagorijo, da bi lahko naprej vnemali druge. Ali če rečemo po Slomškovo, da kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. Za Kristusa, seveda!

Končno pa je cilj vsakega misijonskega delovanja, za katerega je Cerkev prvenstveno postavljena, učiti ljudi spolnjevati, kar nam je Jezus zapovedal (Mt 28,20): in to je, ljubiti Očeta in ljudi kot brate in sestre z ljubeznijo Sina – ta pa nas tako ljubi, da se daje za nas. Torej smo tudi mi poklicani, usposobljeni in poslani bližnje tako ljubiti.
Hvala vsem, drage sestre in bratje za tolikšno ljubezen, saj vsak na svoj način omogočate, da se Jezusovo delo nadaljuje.«