Papež Frančišek je med današnjo katehezo govoril o krščanskem upanju, ki temelji na Besedi. Tudi tokrat se je oprl na apostola Pavla ter v ospredje postavil potrpežljivost in tolažbo, ki sta zelo pomembni za naše življenje in vero. Izhajal je iz začetka 15. poglavja Pisma Rimljanom, ki je bilo prebrano na začetku splošne avdience. Sveti Pavel piše: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi. Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev. Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom« (Rim 15,1-2.4-5).

Besedi potrpežljivost in tolažba sta v svetopisemskem odlomku navedeni dvakrat. Prvič se navezujeta na Pismo, nato pa na samega Boga. Papež Frančišek je katehezo začel z vprašanjema, kakšen je njun najgloblji in najresničnejši pomen ter na kakšen način osvetljujeta upanje.

Potrpežljivost lahko opredelimo tudi kot vztrajnost, zmožnost, da nekaj prenašamo, ostanemo zvesti, tudi kadar se zdi, da je teža postala prevelika in neznosna ter smo v skušnjavi, da bi negativno sodili in zapustili vse in vsakega. Tolažba pa je milost, da v vsakem položaju, tudi tistem, ki je pretežno zaznamovan z razočaranjem in trpljenjem, znamo sprejeti in pokazati sočutno navzočnost in delovanje Boga. Sveti Pavel nas spominja, da sta potrpežljivost in tolažba posredovani po Pismu. Božja beseda nas namreč kot prva usmerja, da pogled obrnemo k Jezusu, ga bolje spoznamo in mu postajamo vedno bolj podobni. Na drugem mestu pa nam »Beseda razodeva, da je Gospod zares Bog potrpežljivosti in tolažbe, ki vedno ostaja zvest svoji ljubezni do nas, nikoli se ne utrudi. Je potrpežljiv, vedno nas ljubi! Prav tako skrbi za nas, s tem ko prekriva naše rane z ljubkovanjem svoje dobrote in usmiljenja, torej nas tolaži. Prav tako se ne utrudi tolažiti nas«.

S tega vidika razumemo apostolovo začetno trditev: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi.« Izraz »mi, ki smo močni« bi se lahko zdel ošaben, a v logiki evangelija vemo, da to ne drži. Ravno nasprotno, naša moč ne prihaja od nas, ampak od Gospoda in »kdor v svojem življenju doživi zvesto Božjo ljubezen in njegovo tolažbo, je zmožen in ima celo dolžnost biti blizu najšibkejšim bratom ter nase sprejeti njihove slabost,,« je zatrdil sveti oče. Če smo blizu Gospodu, bomo imeli moč, da bomo blizu najšibkejšim, da jih bomo tolažili in jim dajali moč. Oseba to lahko stori brez samovšečnosti. Čuti se enostavno kot nekakšen »kanal«, ki posreduje Gospodove darove in na ta način konkretno postane »sejalec upanja«.

Po papeževih besedah sad takšnega življenjskega sloga ni skupnost, v kateri so ljudje serije A, torej močni, in serije B, šibki. Kakor pravi Pavel, je rezultat tega »biti med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom«. »Božja beseda goji upanje, ki se dejansko spreminja v delitev z drugimi, v medsebojno služenje. Tudi kdor je močan, prej ali slej doživi slabotnost in potrebuje tolažbo drugih; in obratno, v slabotnosti se lahko vedno ponudi nasmeh ali roka bratu v težavah.« Skupnost na ta način »z enim srcem in z enim glasom slavi Boga«. Vse to pa je seveda mogoče, če se v središče postavi Kristus, njegova beseda. On je namreč močni, tisti, ki daje moč, potrpežljivosti, upanje in tolažbo. On je »močan brat«, ki skrbi za vsakega med nami. »Vsi potrebujemo, da nas Dobri pastir naloži na svoja ramena in nam dá čutiti, kako smo oviti z njegovim nežnim in skrbnim pogledom«, je zatrdil Frančišek. Katehezo je zaključil z besedami, da se »nikoli ne bomo mogli dovolj zahvaliti Bogo za dar njegove Besede, ki je navzoča v Svetih spisih«, saj se v njih Gospod Jezus Kristus razodeva kot Bog potrpežljivosti in tolažbe, ljudje pa se tu se začnemo zavedati, kako naše upanje ne temelji na naših sposobnostih in naših močeh, ampak na podpori Boga in zvestobi njegove ljubezni, torej na moči in tolažbi Boga.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)