Papež Frančišek je v nagovoru med današnjo splošno avdienco nadaljeval razmišljanje o krščanskem upanju, kot ga vidimo v luči Nove zaveze. Izhajal je iz Pavlovega pisma Tesaloničanom, ki nam posreduje svežino in lepoto prvega krščanskega oznanila. Gre za majhno skupnost, ki je živela v navdušenju nedavnega Jezusovega vstajenja, zato vanj niso dvomili, težje pa je bilo zanje verjeti v vstajenje mrtvih. Kot poroča Radio Ognjišče, je papež Frančišek temu vprašanju namenil današnjo katehezo.



Vsakič, ko se znajdemo pred vprašanjem lastne smrti ali smrti drage osebe, čutimo, da je naša vera na preizkušnji, je dejal papež. Pojavijo se dvomi in naša krhkost. Sprašujemo se, ali res obstaja življenje po smrti, ali bomo lahko znova videli in objeli ljudi, ki smo jih imeli radi.

Upanje bi namreč lahko razumeli kot nekaj, kar se lahko zgodi, lahko pa tudi ne, kot je na primer upanje, da bo jutri lepo vreme. »Krščansko upanje pa ni takšno. Gre za pričakovanje nečesa, kar je že bilo dovršeno in kar se bo gotovo zgodilo za vsakega od nas«, je zagotovil sveti oče.

Po njegovih besedah so namreč pred nami vrata in naša odgovornost je, da se odpravimo na pot do teh vrat. Vrata v nebesa so torej že dejstvo in resničnost. Tako je tudi z našim vstajenjem in vstajenjem naših dragih. »Upati torej pomeni živeti v pričakovanju«, kar pa po papeževih besedah zahteva ponižno in ubogo srce. Samo, kdor je ubog, zna pričakovati. Kdor je poln samega sebe in svojega imetja, namreč ne zna položiti svojega zaupanja v nikogar drugega, razen sam vase, je prepričan papež.

Trdno upanje mu, kot je zatrdil, daje naslednji stavek sv. Pavla: »In tako bomo za vedno z Gospodom. Vse mine, a po smrti bomo za vedno z Gospodom.« Zbrane je vprašal, ali verjamejo v to trditev in jih povabil, naj jo trikrat ponovijo za njim. Gre namreč za popolno gotovost upanja.

Vir: Radio Ognjišče
Foto: arhiv Družine (T.S.)