S pepelnično sredo se za večino kristjanov po vsem svetu (z izjemo vernikov vzhodnih Cerkva) pričenja 40-dnevni predvelikonočni spokorni čas, ki ga imenujemo post. V postnem času se Cerkev pripravlja na veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja. Vernike vabi, naj se znova osredotočijo na temelje svojega krščanskega obstoja. V središču postnega časa so pokora, očiščenje in spreobrnjenje.

Začetek postnega časa zaznamuje križ s pepelom, ki ga duhovnik vernikom na pepelnično sredo naredi na čelu. Že v starozaveznem času (denimo v Jonovi ali pa Jobovi knjigi) je pepel služil kot znamenje pokore. Na pepelnično sredo duhovnik vernikom na čelu podeli znamenje križa s besedami: »Pomni, človek, da si prah, in da se v prah povrneš.« Ob tem je običajen še izrek: »Spreobrni se in veruj evangeliju« - poziv k izboljšanju lastne poti in k osredotočenju na Kristusa kot središče krščanske vere.

Pepelnični obred izvira iz 11. stoletja in s tem iz obdobja, ko so bili grešniki na pepelnično sredo javno izključeni iz cerkve in v znamenje pokore posuti s pepelom. Šele na veliki četrtek so bili znova slovesno sprejeti v cerkveno občestvo.

Štiridesetdnevni post – nedelje pri tem niso štete – se zaključi na soboto pred veliko nočjo. Dolžina posta izhaja iz svetopisemskega poročila o 40-dnevnem obdobju molitve in posta, ki ga je Jezus po krstu v reki Jirdan preživel v puščavi. Število 40 ima v svetopisemskem jeziku bogato simboliko. Prerok Elija se je 40 dni postil v puščavi, preden je sledil svojemu klicu. Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz Egipta 40 let tavalo po puščavi in s tem preživelo obdobje očiščenja. Mojzes je bil na gori Sinaj 40 dni blizu Bogu. Mesto Ninive je imelo na razpolago 40 dni, da obžaluje svoje grehe.

Post ljudje danes izvajajo na različne načine. Med najpogostejše običaje sodijo odpoved mesnim jedem ali sladkarijam, vožnji z avtomobilom, pa vsakodnevno razmišljanje ob svetopisemskem odlomku. Nekateri verniki radi prejmejo vsakodnevne postne spodbude preko kratkih telefonskih sporočil. Pepelnična sreda je poleg velikega petka edini dan, ko v katoliški Cerkvi velja strogi post.

Zadnji teden pred veliko nočjo se imenuje veliki ali sveti teden. Ti dnevi nam v spomin prikličejo dramatični vrhunec v življenju in delovanju Jezusa Kristusa. Spominjamo se Jezusovega vhoda v Jeruzalem (cvetna nedelja), obhajanja zadnje večerje z apostoli (veliki četrtek), prijetja, obsodbe in nazadnje Jezusove usmrtitve (veliki petek), na veliko soboto pa bdenja ob Božjem grobu, preden med velikonočno vigilijo obhajamo praznik Gospodovega vstajenja.

Še izraziteje kot v katoliški Cerkvi se postijo verniki pravoslavnih Cerkva. Medtem ko se katoličani na pustni torek še veselijo, preden na pepelnično sredo vstopijo v postni čas, pa se ta za pravoslavne vernike prične že v ponedeljek istega tedna – pogovorno ga imenujejo »čisti ponedeljek«. Ta dan je poleg velikega petka najpomembnejši postni dan v pravoslavni Cerkvi. Prvim 40 dnem »velikega posta« sledi Lazarjeva sobota, nato cvetna nedelja in veliki teden.

Vzhodne Cerkve tudi velikonočne praznike obhajajo po julijanskem koledarju. Veliki post se torej letos prične v ponedeljek, 23. februarja, veliko noč pa bodo vzhodni kristjani obhajali 12. aprila, teden dni za Cerkvami na zahodu.

Med postnim časom verniki pravoslavnih Cerkva ne smejo uživati živalskih proizvodov, kamor poleg mesa sodijo tudi mlečni izdelki, jajca in ribe. Na »čisti ponedeljek« in na veliki petek pa naj bi se v celoti odpovedali hrani.

Pravoslavni verniki obdobje posta obhajajo tudi pred božičnimi prazniki – podobno adventu, vendar s 40 dnevi občutno daljše, in pred praznikom Marijinega vnebovzetja 15. avgusta. Na ta praznik se v pravoslavnih Cerkvah pripravljajo s štirinajstdnevnim postom.

Z redkimi izjemami sta v pravoslavni Cerkvi postna dneva tudi vsaka sreda in petek. Sreda spominja na dan, ko je Juda izdal Jezusa, petek pa na Jezusovo smrt na križu.

Za razliko od katoliške in pravoslavnih Cerkva pa izročilo reformacije obvezni post vrednoti manj obvezujoče. Splošno veljavnih postnih zapovedi evangeličanski kristjani ne poznajo: vsak posameznik naj bi se odločil, čemu se je pripravljen za določen čas odpovedati. Martin Luther je post razumel kot individualno vajo iz svetosti, ki naj ne bi bila enaka za vse vernike in je zato po njegovem mnenju ni mogoče predpisati. Luther zato ni podpiral obveznega posta. Strogi post pa številni evangeličanski kristjani upoštevajo na veliki petek.

Mnogi verniki – ne le v evangeličanski Cerkvi – so v zadnjih letih znova odkrili postni čas in v pričakovanju velikonočnih praznikov sodelujejo v različnih postnih pobudah.

Vir: Kathpress

Foto: arhiv Družine (T.S.)