Pred 110 leti je cesar Franc Jožef trg Šoštanj povzdignil v mesto. Ta dogodek je bil plod dolgoletnih prizadevanj zlasti šoštanjskih Nemcev, ki so s tamkajšnjimi Slovenci tekmovali za prevlado v kraju.

Čeprav so povzdig na splošno dojemali kot zmago nemškega tabora, je bil vsaj v simbolnem smislu pomemben za celoten kraj.

Šoštanj se je namreč s tem postavil ob bok drugim mestom na Spodnjem Štajerskem, kot so bili Maribor, Celje in Ptuj.

Temelje je postavil že Ignac Orožen v 19. stoletju

Kot je v uvodu zapisal odgovorni urednik Kronike dr. Miha Preinfalk je bila okrogla 110. obletnica priložnost, da se »ponovno zazremo v zgodovino Šoštanja in poskusimo v njej odkriti kakšne nove, še neodkrite podrobnosti, ki bi nam pomagale bolje razumeti njegovo preteklost in tudi sedanjost.

Šoštanj v zgodovinopisnem pogledu seveda ni neznanka. Glede na svoj nekdanji pomen je že bil predmet poglobljenega raziskovanja.

Temelje je postavil že Ignac Orožen v 19. stoletju, neminljive spomenike so Šoštanju zapustili nekateri domačini kot na primer Josip Vošnjak in Franc Hribernik v prvi polovici 20. stoletja, v zadnjih letih pa zlasti Tone Ravnikar, Miran Aplinc, Jože Hudales, tandem Rok in Špela Poles ter drugi raziskovalci, ki izhajajo iz Šoštanja in njegove bližnje okolice.

A včasih je dobrodošlo k raziskovanju pritegniti tudi raziskovalce, ki na lokalno zgodovino pogledajo z novim, svežim pristopom, neobremenjenim z lokalnim razmerami.

Šoštanjska gradova Žamberk in Forhtenek

Na ta način je nastala tudi pričujoča številka Kronike, ki je v celoti posvečena zgodovini Šoštanja. Tudi tokratna tematska številka ni zaokrožen pogled na zgodovino kraja od njegovih začetkov do današnjih dni, pač pa je kolaž nekaterih manj raziskanih ali celo do nedavna povsem nepoznanih tem.

Bralci se tako lahko najprej seznanimo s srednjeveškimi začetki Šoštanja, ki so povezani z grofi Vovbrškimi in njihovimi nasledniki gospodi Žovneškimi oziroma grofi Celjskimi (Tone Ravnikar).

V srednji vek sega tudi nastanek gradov, tako v samem Šoštanju kot v bližnji okolici: gradova Žamberk in Forhtenek.

Zanimivo je, da je sedanji dvorec v Šoštanju pravzaprav že tretja grajska stavba, saj je prva propadla ob koncu srednjega veka in druga v požaru sredi 18. stoletja (Igor Sapač).

Med številnimi lastniki šoštanjskega gospostva je bila v začetku 19. stoletja rodbina Del-Negro, katere genealoška podoba in delovanje v širšem slovenskem prostoru sta na tem mestu prvič detajlno predstavljeni slovenskemu bralcu (Miha Preinfalk).

Grad Forhtenek pri Šoštanju. Foto A. Praznik

Podoba delovanja kraja v času trške samouprave

Čeprav je gradivo o starejši zgodovini Šoštanja precej pičlo, je bilo zgodovinarjem vendarle možno s primerjavami z drugimi podobnimi trgi ustvariti sorazmerno podrobno podobo njegovega delovanja v času trške samouprave, torej do srede 19. stoletja, hkrati pa na podlagi prvega popisa prebivalstva iz leta 1754 prikazati njegovo socialno strukturo (Boris Golec).

Z življenjem in delovanjem trga je povezan tudi zanimiv, a danes povsem pozabljen običaj obhoda trške meje, kar je tokrat natančno rekonstruira Rok Poles na podlagi treh ohranjenih virov iz 16., 19. in 20. stoletja.

Iz cerkvenega življenja Šoštanja viri razkrivajo, kako je bila na prelomu 18. in 19. stoletja v trgu ustanovljena ekspozitura sv. Mohorja in Fortunata, katere razvoj v samostojno kaplanijo oziroma župnijo je bil zaradi neugodnih razmer prekinjen, o tem piše Lilijana Urlep.

Usnjarska družina Vošnjak

Ena najpomembnejših družin v Šoštanju je bila nedvomno usnjarska družina Vošnjak, o kateri je bilo v preteklosti že mnogo napisanega, tokrat pa so izpostavljeni in podrobno opisani trije njeni člani (Josip, Mihael in Bogumil), ki so Šoštanj zaradi kariernih razlogov sicer zapustili, a so ne glede na to skrbeli za njegov razvoj in korist (Aleksandra Gačič).

Del družine, ki je v razgretih nacionalnih trenjih druge polovice 19. stoletja prešel v nemški tabor in se podpisoval kot Woschnagg, je zaslužen za povzdig Šoštanja v mesto leta 1911 (David Vidmar Ceru).

Napeti nacionalni odnosi in fluidnost etnične identitete se lepo vidijo tudi v popisih prebivalstva, ki so jih izvajali tako v Avstro-Ogrski kot pozneje v Kraljevini Jugoslaviji (Miran Aplinc).

Šoštanj, podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, stranski oltar. Foto: Ivo Žajdela

Rajšterjeva tovarna slaščic v Šoštanju po prvi svetovni vojni

Sestavni del lokalne zgodovine so tudi manj prijetni dogodki, ki so našli mesto v policijskih spisih in črni kroniki.

Tudi Šoštanj ni bil v tem pogledu nobena izjema, bralci se tako lahko seznanimo z nekaterimi domačini, ki so mejo zakona prestopili v drugi četrtini 19. stoletja (Aleksander Žižek) in pozneje, na prelomu 19. in 20. stoletja; v tem primeru so pomembno vlogo odigrali časopisi, ki so radi poročali o posameznih ekscesih (Miha Šimac).

Časopisi so tudi tisti, ki so omogočili vsaj delno rekonstrukcijo nastanka in delovanja Rajšterjeve tovarne slaščic v Šoštanju po prvi svetovni vojni, ki pa je danes povsem pozabljena in se je ne spomnijo niti najstarejši Šoštanjčani (Poldrugi vagon kanditov in slaščic na mesec, avtorica Špela Poles).

Polpreteklo zgodovino v Šoštanju osvetljujeta dva članka. Prvi prikazuje dogajanje med drugo svetovno vojno, ko so Nemci skorajda v kali zatrli partizanski odpor in v mestu vztrajali vse do zadnjih dni vojne (Klemen Kocjančič).

Drugi članek so zanimivi avtobiografski spomini na Šoštanj in njegov zaton v drugi polovici 20. stoletja (Danilo Čebul).

Zavodnje, podružnična cerkev sv. Petra. Foto: Ivo Žajdela

Vila Mayer, Vila Široko in dvorec Gutenbüchel v Ravnah

Mnoge Šoštanjčane je usoda popeljala v svet, kjer so naredili kariero in si ustvarili ime.

V biografskem delu šoštanjske Kronike so tako (poleg že omenjenih Vošnjakov) predstavljeni Janez oziroma Johann Samonigg, general avstrijske vojske, ki je postal celo baron (Vse doseže, kar mu drago: Johann baron Samonigg (1839–1915); avtorja prispevka sta Franc Rozman in Miha Šimac), Dušan Mayer, ki je kot častnik in poveljnik na ladjah jugoslovanske trgovske mornarice obplul svet (Bogdana Marinac), in Ivan Kešpret iz Lokovice, salezijanec, ki je svoje poslanstvo udejanjal v daljni Indiji (Bogdan Kolar).

Od umetnostnozgodovinskih tem so objavljeni konservatorski vpogled v stavbno in vrtnoarhitekturno dediščino treh pomembnih objektov v Šoštanju – Vile Mayer, Vile Široko in dvorca Gutenbüchel v Ravnah (Milana Klemen in Urška Todosovska Šmajdek).

Poseben prispevek je namenjen restavriranju Vile Mayer, ki je bila pred leti predvidena celo za rušenje, zdaj pa je eden glavnih protokolarnih objektov v Šoštanju (Luka Bogovčič).

Šoštanjsko osnovno šolo so poimenovali po Karlu Destovniku - Kajuhu, sicer dobrem pesniku, vendar na začetku druge svetovne vojne aktivistu Vosa, ki je po Ljubljani moril Slovence. Foto: Ivo Žajdela

Danes Šoštanj prevečkrat povezujemo z degradacijo okolja

Serijo prispevkov zaokrožuje geografski pogled na preoblikovanje Šoštanja zaradi preteklih intenzivnih posegov v naravo (zaradi pridobivanja lignita), ki hkrati napovedujejo tudi prihodnost (Matija Zorn, Mateja Breg Valjavec in Daniela Ribeiro). Ta sicer ni tako črna, kot se je zdelo še pred nekaj desetletji, pa vendar ...

Šoštanjsko Kroniko zaključujeta rubriki Gradivo in Po razstavah. V prvi je Andreja Ažber opisala delovanje domoznanskega oddelka knjižnice Velenje, znotraj katerega se posebej zbira gradivo za Šoštanj.

V drugi je Miran Aplinc predstavil Muzej usnjarstva (Miran Aplinc), Špela Poles pa Vilp Mayer.

Danes Šoštanj vse prevečkrat povezujemo pred­vsem z degradacijo okolja, ki sta jo povzročila dolgoletno rudarjenje in termoelektrarna. A če odmislimo negativne okoliščine in se zazremo v samo mesto in njegovo dolgo preteklost, se nam pred očmi razgrne pestra, pisana in razgibana zgodovina.

Matija Zorn, Mateja Breg Valjavec in Daniela Ribeiro, Preoblikovanje pokrajine zaradi pridobivanja lignita – na primeru Šoštanja in okolice

Spomenik NOB pred stavbo šoštanjske občine je strašilo iz drugih, moralno propadlih časov. Foto: Ivo Žajdela

Šoštanj je bil nekoč najpomembnejši kraj v Šaleški dolini

Dandanes si kar malo težko predstavljamo, da je bil nekoč Šoštanj najpomembnejši kraj v Šaleški dolini in njeno središče. Sicer je res nenehno tekmoval z bližnjim Velenjem, a je primat vendarle ohranil vse do srede 20. stoletja, ko je v skladu z usmeritvami nove povojne oblasti moral stopiti v ozadje.

A ne le to. V duhu pospeševanja nenehne gospodarske rasti so obstajali celo načrti za njegovo žrtvovanje, kot je to doletelo nekatere okoliške vasi, ki so izginile pod vodo. K sreči se to ni zgodilo, Šoštanj je obstal, a je hkrati postal živi pomnik prevlade kapitala nad okoljem.

Zdi se, da Šoštanj vse od druge svetovne vojne dalje išče svojo nekdanjo vlogo in veljavo.