Čeprav se Ljutomer že sorazmerno zgodaj omenja kot trg, je moral na mestni status čakati zelo dolgo, vse do leta 1927. Tudi zato je bil morda v senci drugih bližnjih štajerskih krajev, kot so Maribor, Ptuj, Radgona in tudi Ormož, ki so naziv mesta pridobili že v srednjem veku. Kljub temu prav Ljutomer od nekdaj velja za osrčje Prlekije in mu zaradi veljave, ki jo ima v slovenski zgodovini, ne manjka samozavesti. Nenazadnje se je leta 1868 prav v Ljutomeru odvijal prvi slovenski tabor.

Ta samozavest se kaže tudi v publicistični dejavnosti. Prvi pregledni zgodovinopisni deli je Ljutomer dobil že pred stoletjem in več po zaslugi Mateja Slekovca in Frana Kovačiča, v zadnjih desetletjih pa ljutomersko zgodovino vztrajno raziskujejo v glasilu Zgodovinski listi, ki v Ljutomeru izhaja od leta 1992. Zdaj se je odkrivanju ljutomerske zgodovine pridružila tudi Kronika z 20 prispevki z različnih raziskovalnih področij.

Že najzgodnejša zgodovina Ljutomera je bila tesno povezana z vinogradništvom

Dr. Miha Preinfalk, odgovorni urednik Kronike, je v uvodu zapisal, da se zdi, »da je o srednjeveških začetkih prvotno salzburškega Ljutomera težko povedati kaj novega. Pa vendar se že znana zgodba pokaže v novi luči, ko vanjo pritegnemo vse znane vire in jih pogledamo skozi drugačno perspektivo. Zanimiva je ugotovitev, da je najzgodnejša zgodovina Ljutomera tesno povezana z vinogradništvom, dejavnostjo, ki to območje opredeljuje še danes.

Tudi pozneje, ko se je obsežna posest ljutomerskega zemljiškega gospostva začela drobiti in so novi lastniki ustvarjali vedno nove obdelovalne, predvsem vinogradniške površine, se je ta posest imenovala po Ljutomeru, ne glede na njeno dejansko lego oziroma oddaljenost od kraja. To pomeni, da je že samo poimenovanje po Ljutomeru vinu prinašalo določen ugled in prestiž.«

Za Ljutomer so bile značilne številne obrti

Če postavljamo prava vprašanja, postanejo zelo zgovorni tudi novoveški viri, ki predstavljajo strukturo ljutomerskega trga in njegove prebivalce. Ljutomer izstopa po tem, da je eno maloštevilnih urbanih naselij na Slovenskem, za katera imamo kak podatek o številu domov oziroma posestnih enot še iz srednjega veka. A prav tu se skriva zanimiva podrobnost: izkazalo se je namreč, da je podatek o 150 posestnih enotah sredi 13. stoletja napaka, ki se v literaturi ponavlja desetletja.

Za Ljutomer so bile, tako kot za druga mesta in trge, značilne številne obrti, od katerih so se nekatere obdržale do današnjih dni.

Iz novoveškega obdobja se je ohranil podatek, da so tudi v Ljutomeru krstili nekaj Turkov, vendar njihova usoda ostaja za zdaj neznana.

Zgodovina Ljutomera je povezana z zgodovino dveh gradov

Zgodovina Ljutomera ne bi bila popolna brez prikaza obeh grajskih stavb na tem območju, (Gornjega) Ljutomera in Braneka, ki imata med seboj prepleteno zgodovino. Od nekdaj mogočnih gradov je prvi do danes popolnoma izginil, drugi pa je le še bleda senca nekdanje gosposke veljave. Kljub temu so viri o njiju sorazmerno zgovorni in razkrivajo njuno zanimivo zgodovino, zlasti če ju primerjamo z drugimi grajskimi stavbami v širši okolici.

Oba gradova sta neločljivo povezana s plemiškimi rodbinami, med katerimi so sorazmerno največ sledi (četudi ne nujno pozitivnih) pustili baroni Mauerburgi, ki so sicer v Ljutomeru gospodarili le dobro stoletje. Njihova posest se je leta 1686 zaradi delitve med dva brata nekoliko razdrobila, a je večina še vedno ostala v rokah ene rodbinske veje.

Z baroni Mauerburgi je povezana tudi ljutomerska župnijska cerkev, saj se ima za svoj baročni videz v veliki meri zahvaliti njim. Cerkev je arhitekturno sicer ena najbolj kompleksnih sakralnih stavb v Prlekiji. Cerkvena oprema je nastajala skozi daljše časovno obdobje in je povezana z mnogimi mojstri, ki so delovali na Štajerskem v 17. in 18. stoletju. Glede na kakovost pa večina opreme ne sodi med kakovostnejša baročna kiparska dela na slovenskem Štajerskem, ampak je na ravni provincialnega kiparstva.

Ljutomer, glavni trg. FOTO: Ivo Žajdela

Jakob Kolarič je napisal biografijo ljubljanskega škofa Rožmana

Pri obravnavi nekega območja so seveda pomembni tudi ljudje, ki so se tu bodisi rodili in odraščali bodisi so prišli kot odrasli in tu pustili pečat s svojim delovanjem. V Kroniki so osvetlili osebnosti s cerkvenega področja. Prvi med njimi je vzhodnoštajerski duhovnik Franc Cvetko, ki je sredi 19. stoletja župnikoval tudi v Ljutomeru. Slovel je po svojih pridigah, s katerimi si je prislužil naziv slovenski Cicero. V istem času je živel in deloval tudi sloviti lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je Ljutomer obiskal kar dvakrat. Njegov prvi obisk leta 1837 je bil neformalne narave, drugi leta 1861 pa je bil uraden in služben. Iz njegovih zapiskov razberemo, da mu je bil Ljutomer zelo pri srcu. Tretja osebnost je Jakob Kolarič, ki se je rodil in prva leta preživel v Ljutomeru, pozneje pa je kot duhovnik večino časa preživel v Kanadi in po vrnitvi v Evropo napisal biografijo ljubljanskega škofa Rožmana.

Prav posebno mesto pa nedvomno zasluži pozabljeni ljutomerski slikar Roman Fekonja z zanimivo in tragično življenjsko zgodbo, ki sega tudi v ZDA. Tokrat so prvič predstavili njegov slikarski opus, nadgrajen z nekaterimi izvirnimi pismi, ki dodatno osvetljujejo njegovo življenje.

Vojne so zaznamovale tudi Ljutomer

20. stoletje so zaznamovale vojne in tudi Ljutomer se jim ni mogel izogniti. Med prvo svetovno vojno so za cesarja darovali življenje mnogi Ljutomerčani, ljutomerske matične knjige pa razkrivajo tudi porast nezakonskih rojstev, za kar je tamkajšnji župnik krivil tam nastanjeno vojaštvo tržaškega pehotnega polka.

Drugo svetovno vojno je v Ljutomeru zaznamovalo predvsem delovanje policijskega konjeniškega diviziona Srbija, ki je na območje Prlekije prišel šele jeseni 1944 in tu zagrešil več zločinov nad domačini.

Strateška pomembnost obravnavanega dela Prlekije oziroma Pomurja pa se je pokazala tudi med slovensko osamosvojitveno vojno, saj so bili pripadniki teritorialne obrambe in milice iz Ljutomera vpleteni v več spopadov z Jugoslovansko ljudsko armado. Za Ljutomer kot obmejni kraj je značilno tudi veliko število mejnih kamnov, ki so do konca prve svetovne vojne označevali »slovenski« del meje med Štajersko in Ogrsko. Ohranjeni mejniki danes ne služijo več prvotnemu namenu, kljub temu pa ponekod sovpadajo z občinskimi in katastrskimi mejami.

Ljutomer, spomenik Franu Miklošiču. FOTO: Ivo Žajdela

Pisana paleta prleških in ljutomerskih značilnosti in posebnosti

Pričujoča tematska številka Kronike seveda ni zaokrožen pregled ljutomerske zgodovine, temveč je mozaik nekaterih manj znanih ali do sedaj manj obdelanih tem. Tematik za nadaljnje raziskave je še veliko, kar navsezadnje potrjuje tudi obsežno arhivsko gradivo, ki ga v fondu Magistrat Ljutomer hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor.

Osrednji del ljutomerske Kronike zaključuje prispevek, sicer nekoliko neobičajen za format revije, ki na hudomušen, a hkrati zelo informativen način v obliki vprašanja »Ali ste vedeli, da ...« pred bralca razgrne pisano paleto prleških in ljutomerskih značilnosti in posebnosti.

Podobno kot pri prejšnjih tematskih, tudi tokrat predstavljajo osrednje kulturne ustanove obravnavanega območja: muzej in galerijo ter knjižnico oziroma njeno domoznansko dejavnost. Ljutomerska Kronika se zaključi s predstavitvijo knjige Ivana Rihtariča o upravno-politični in gospodarski podobi Okraja Ljutomer v prvih letih po drugi svetovni vojni.

Poglejmo podrobneje štiri prispevke.

Nekdanji (Gornji) Ljutomer (Ober Luttenberg) oziroma Dolnji grad je izginil v 19. stoletju 

Prispevek Igorja Sapača Grad (Gornji) Ljutomer obravnava arhitekturni razvoj nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (Ober Luttenberg) oziroma Dolnji grad, ki je v 19. stoletju izginil in zato doslej še ni bil deležen niti osnovne stavbnozgodovinske analize. Čeprav gradu že dolgo ni več in na njegovi lokaciji, na vzpetini nad vasjo Podgradje, jugovzhodno od Ljutomera, stoji novejše bivalno poslopje iz 19. in 20. stoletja, ima velik pomen za razumevanje gradbene zgodovine širšega ljutomerskega območja med 13. in 19. stoletjem. Na podlagi analiz ohranjenih starih upodobitev, konfiguracije terena, posestno-zgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mogoče dovolj zanesljivo opredeliti glavne razvojne faze nekdanje grajske stavbe. Vse kaže, da je grad nastal v prvi polovici 13. stoletja, v sklopu številnih gradenj novih obmejnih gradov salzburške nadškofije, pozneje pa je do 18. stoletja doživljal pester in značilni stavbni razvoj.

Ljutomer, park s spomenikom prvemu taboru. FOTO: Ivo Žajdela

Grad Branek – nekoč najbolj prepoznavna grajska stavba na širšem ljutomerskem območju

Igor Sapač v prispevku Grad Branek obravnava arhitekturni razvoj nekdanjega gradu Branek (Mallegg) oziroma Gornji grad na območju Branoslavcev, zahodno od Ljutomera, ki je bil med drugo polovico 17. stoletja in letom 1926 največja, najuglednejša in najbolj prepoznavna grajska stavba na širšem ljutomerskem območju. Leta 1926 so večji del grajskega kompleksa zaradi posledic požara podrli in ostanek predelali v preprosto bivalno stavbo, ki doslej še ni bila predmet natančnejše stavbnozgodovinske obravnave. Z upoštevanjem in sistematičnim analiziranjem ohranjenih ostankov nekdanjega gradu, starih upodobitev, arhivskih fotografij, zbranih posestnozgodovinskih podatkov in historičnih opisov je mogoče dokaj zanesljivo opredeliti vse poglavitne razvojne faze nekdanje grajske stavbe med 16. in 20. stoletjem in s tem poudariti njen posebni pomen za zgodovino ljutomerskega območja v tistem obdobju. Vse kaže, da je Branek v zgodnjem 16. stoletju nastal v skladu s srednjeveško tradicijo utrjenih srednjeveških gradov in da so ga postavili na lokaciji srednjeveškega stolpastega dvora, ki za razliko od njega ni imel posebne obrambne funkcije.

Pripadniki diviziona so sodelovali v bojih proti lokalnim partizanom

Klemen Kocjančič je pod naslovom »Najhujše zlo v Prlekiji« osvetlil nemško vojaško enoto Polizei-Reiter-Abteilung Serbien v Ljutomeru in okolici. V času druge svetovne vojne so na slovenskem ozemlju delovale številne (manjše) vojaške enote, ki so se bolj kot po protigverilskem bojevanju v zgodovino zapisale po vojnih zločinih, zagrešenih nad civilisti. Med temi enotami je bil tudi policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Reiter-Abteilung Serbien), ki je na območje Prlekije prišel šele jeseni 1944 v sklopu umika nemških in kolaboracionističnih sil iz Srbije. Imenovali so jih kozaki. Avtor je na osnovi medvojnih in povojnih arhivskih dokumentov ter povojne literature predstavil in analiziral delovanje omenjene paravojaške enote, ki je bila sestavljena primarno iz tujih pripadnikov, a pod nemškim vodstvom. V Prlekiji so pripadniki diviziona sodelovali v bojih proti lokalnim partizanom (skrivačem), enota pa se je v lokalno zgodovino zapisala zaradi nasilja nad lokalnim prebivalstvom.

Ljutomer, park z znamenitimi hrasti. FOTO: Ivo Žajdela

Ljutomerčan Jakob Kolarič – organizator in povezovalec Slovencev v Torontu

V prispevku Ljutomerčan Jakob Kolarič – organizator in povezovalec Slovencev v Torontu je dr. Bogdan Kolar predstavil pregled organizacijskega dela med Slovenci v Torontu, ki ga je v letih neposredno po drugi svetovni vojni opravil član Misijonske družbe lazaristov, Ljutomerčan dr. Jakob Kolarič (1902–1984). Zavzel se je za ustanovitev prve slovenske etnične župnije v Kanadi in s skupnostjo zgradil prvo cerkev. Bil je ustanovitelj slovenskega letnega letovišča in je za obveščanje rojakov, ki so bivali v raznih delih Kanade, začel izdajati mesečnik Božja beseda. Zavzel se je za ustanovitev slovenske šole, banke in raznih kulturno-prosvetnih združenj. Po vrnitvi v Evropo je živel na avstrijskem Koroškem in vse moči namenil zbiranju gradiva o ljubljanskem škofu, dr. Gregoriju Rožmanu.

Župnijska cerkev v Ljutomeru in zgodnjebaročna sakralna arhitektura v Prlekiji

Avtorji in naslovi drugih prispevkov:

Martin Bele: Ljutomer v srednjem veku

Andrej Hozjan: Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848)

Tomaž Markovič: Delitev zemljiške posesti Tomaža Ignaca barona Mauerburga v okolici Ljutomera

Boris Golec: Hišna posest v trgu Ljutomer od njegovih začetkov do franciscejskega katastra

Mojca Horvat: Arhivski fond Magistrat Ljutomer (1535–1914)

Boris Golec: Ne Murat in ne Pašič, pokristjanjeni Turki so bili drugi Lotmeržani

Metoda Kemperl: Župnijska cerkev v Ljutomeru in zgodnjebaročna sakralna arhitektura v Prlekiji

Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar: Baročna oprema ljutomerske cerkve sv. Janeza Krstnika

Lilijana Urlep: Slomšek Ljutomera ni obiskal samo enkrat, ampak dvakrat

Nina Ditmajer: Franc Cvetko – slovenski Cicero

Tomaž Markovič: Obrt v Ljutomeru skozi čas

Miha Šimac: Ljutomerska fara v veliki vojni: paberki iz Nadškofijskega arhiva Maribor in časopisnih notic

Branko Vnuk: Opus ljutomerskega slikarja Romana Fekonje (1868–1910) v luči časopisnih in drugih virov

Matija Zorn, Peter Mikša: Mejniki na štajersko-ogrski meji – nekaj primerov iz Občine Ljutomer in okolice

Klemen Kocjančič: Ljutomer med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991

Srečko Pavličič: Ali ste vedeli, da ...