Na razglednem slemenu nad zahodnim robom Sorškega polja se dviga vasica Križna gora. Ime je dobila po nekdanji kapelici sv. Križa, ki so jo pozneje prezidali v cerkev. Bogato poslikano svetišče, ki je bilo pred leti razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, stoji zunaj vasi pod dobrih petdeset metrov višjim, vendar nezanimivim vrhom Soteske. Križna gora je priljubljena in v vseh letnih časih zelo obiskana izletniška točka. Kratek dostop in imeniten razgled sta privlačna dvojica, ki se ji je težko upreti.

Čeprav pripelje na Križno goro lepa asfaltna cesta, se skoraj ne spodobi, da bi se med izletom k cerkvi sv. Križa izognili križu, ki ga prinaša pešačenje iz doline. Še zlasti, ker je ta križ lahek in prinaša veliko koristi – od dobrega telesnega počutja do zadovoljstva nad prehojeno potjo. Najprimernejše izhodišče za vzpon na Križno goro je s stolpnicami pozidano naselje Podlubnik ob cesti Škofja Loka–Železniki. Na križišču pri trgovini (ob njej lahko pustimo avto) zavijemo v desno proti Trnju. Sprva hodimo po asfaltni cesti, za zadnjimi hišami pa se z nje spustimo do potočka, pred katerim nas že pričakuje kažipot.
Na starikavo drevo priletita drug za drugim rdeče obarvana detla, se igrivo zapleteta v klobčič ter družno odjadrata čez krošnje. Na grmičevju ob vodi ždijo vrabci z naščeperjenim perjem, plavček in taščica, ki nemirno vzleta in pristaja na tleh. Pot preskoči potok in krene v idilično dolinico. Po osojnem travnatem pobočju nad lovsko prežo se prelivajo svetloba in sence. Spredaj se dviga strma, z drevjem poraščena vzpetina, v katere zavetju počiva nekaj hiš. Visoko nad nami se oglaša kanja, z druge strani prinese krokarja, ki glasno zamahuje s perutmi.

Z desne se nam pridruži kolovoz, s katerega pa hitro prestopimo na stezo, ki pelje čez mostiček. Zagrizemo se v breg. V krošnjah pošumeva suho listje, pokažejo se prve skale. Dobro uhojena steza se poševno vzpenja čez pobočje, dokler ne prispe do zaselka Cavrn. Prestopimo na cesto, ki se počasi spušča mimo skupinice hiš, gospodarskih poslopij, kozolcev, sadnega drevja, travnikov in njiv. Pri lesenem križu zavijemo znova navkreber. Traktorska pot zavijuga čez travnato pobočje ter se skrije med svetlosiva debla. Na razcepu izberemo srednjo pot, ki gre najbolj naravnost navkreber. Sledi še nekaj minut zložnega vzpona, nato se drevje tik pod lovskim domom razmakne, in že smo na cilju.



Cerkev sv. Križa na Križni gori je bila zgrajena okrog leta 1500. Legenda pravi, da so jo začeli zidati v vasi, vendar je sv. Urh vse, kar so naredili podnevi, ponoči prenesel tja, kjer stoji danes. Cerkev slovi po lepih freskah, na katerih je upodobljen sv. Korbinijan. Ta svetnik, ki je v prvi polovici osmega stoletja postal prvi freisinški škof, je pri nas najbolj znan prav na loškem koncu. Nemški cesar Oton II. je namreč leta 973 loško ozemlje podaril freisinškim škofom, ki so tod gospodovali polnih 830 let. Zgodba pravi, da je sv. Korbinijanu na poti v Rim medved raztrgal mulo. Na njegov ukaz pa je zverina hipoma postala krotka in je poslej nosila tovor, ki je bil prej na mulinem hrbtu.

Na steni je upodobljena tudi legenda o sv. Urhu, ki mu je bila cerkev prvotno posvečena. Tega augsburškega škofa, ki je živel v 10. stoletju, je nekoč obiskal škof Konrad iz Konstance. Njun pogovor se je iz četrtkovega večera zavlekel v petkovo jutro. Tedaj je k njima pristopil sel. Sv. Urh je pozabil, da je že post, zato mu je za nagrado podaril kurje bedro, ki je na mizi ostalo od večerje. Sel ga je spravil in se vrnil h knezu, kjer je Urha zatožil, da ob petkih je meso. V dokaz je segel v torbo po kurje bedro, ki pa se je v tistem trenutku spremenilo v ribo.

Čeprav so svetniške zgodbe zanimive in klopi na prisojni strani cerkve tako mamljivo tople, nas privlačen razgled naposled zvabi tudi na hladnejšo severno stran. Tam so pred nami kot na razstavi zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp od Tolstega vrha in Storžiča do Kočne, Grintovca, Kalškega grebena, Krvavca in Velike planine. Proti vzhodu se med Kranjem na severu in Škofjo Loko na jugu razprostira Sorško polje z razdrobljenimi travniki in njivami. Na jugovzhodu se kaže dvoglava Šmarna gora, na jugu vidimo Polhograjsko hribovje z Osolnikom in Toščem, na zahodu pa je najmogočnejši Ratitovec z zasneženim Triglavom ob strani.




Podobno prijetnih in lahko dostopnih vzpetin, kot je Križna gora, je v naših krajih še veliko. Zato bomo med bližajočimi se prazniki težko našli resno opravičilo za pretirano posedanje pred televizorjem ali za obloženo mizo.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Stari Loki.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Škofja Loka

Višinska razlika: 310 metrov

Dolžina vzpona: ena ura

Kratek opis poti: Iz naselja Podlubnik na zahodnem koncu Škofje Loke krenemo proti severu po asfaltni cesti skozi Trnje. Ob potočku zavijemo v idilično dolinico, se vzpnemo do zaselka Cavrn, nato pa čez travnik in skozi gozd še do cerkve sv. Križa. Pot je dobro uhojena in označena s planinskimi markacijami.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000