»Nace je doživel podobno usodo kakor Kristus. Lahko si mislimo, kako je bilo Kristusu, ko je pribit z žeblji na križu visel dolge ure, zapuščen ne le od ljudi, ampak celo od Boga Očeta, saj je zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' In Nace? Kako se je 9. januarja 1947 zjutraj prestrašil, ko je vzel ključ od cerkvenih vrat in se odpravil iz župnišča, da bi odklenil cerkev in v njej maševal, pa je na stopnišču znotraj župnišča zagledal mladega tujca z železnim drogom v roki! Kaj se je potem zgodilo, si ni težko predstavljati ...«

(iz uvodne besede p. Antona Nadraha)


Iz Stične v podpohorsko Puščavo

Ignacij (Nace) Nadrah se je rodil 21. julija 1896 v kmečki družini na Mrzlem Polju pri Stični. Nadarjenemu fantu so starši ob pomoči strica duhovnika Ignacija Nadraha, poznejšega stolnega prošta v Ljubljani, omogočili šolanje v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi je Ignacij začel študirati bogoslovje in to kar v Stični, kjer so bili tedaj nastanjeni goriški bogoslovci s profesorji in goriškim nadškofom dr. Frančiškom Sedejem. Tja so se umaknili zaradi soške fronte. V Stični je Ignacij študiral kot goriški bogoslovec.


Cerkev in župnišče v Puščavi

Po končani prvi svetovni vojni je nadaljeval šolanje na ljubljanski teološki fakulteti in bil 18. junija 1920 posvečen za duhovnika. Po mašniškem posvečenju je odšel na službovanje v goriško nadškofijo. Zaradi pritiska Italijanov se je leta 1923 umakniti v Jugoslavijo. Ker je bilo tedaj v ljubljanski škofiji dovolj duhovnikov, v mariborski pa jih je primanjkovalo, je Ignacij zaprosil za sprejem v mariborsko škofijo. Službo kaplana je opravljal pri Sv. Trojici v Halozah, v Hočah in na Muti. Prvega julija 1928 je prevzel romarsko župnijo Sv. Marije v Puščavi pod Pohorjem.


Na Nadrahovem grobu: Nacetov nečak p. Anton Nadrah in ministrant Gašper Karničnik, ki je težko poškodovanega župnika našel.

Umor 9. januarja 1947 v Puščavi

Januarja 1947 je bil sam doma v župnišču v Puščavi; njegova gospodinja je takrat za nekaj dni odšla na dopust. Za to je verjetno vedel tudi župnikov morilec. Izkoristil je priložnost in uresničil svoj morilski načrt. 9. januarja 1947 je ministrant zjutraj našel cerkev zaprto. Šel je v župnišče po ključ in našel župnika ležečega v krvi na stopnišču. Bil je še živ. Nekdo ga je z železno palico večkrat udaril po glavi in ga močno poškodoval.


Župnišče v Puščavi, v katerem so umorili župnika Naceta Nadraha

Sosedje so župnika spravili v posteljo, poklicali sosednjega župnika Oblaka z Lovrenca, ki mu je podelil maziljenje. Vendar niso mogli takoj dobiti voznika, da bi Nadraha prepeljal v mariborsko bolnišnico. Šele popoldan so ranjenega župnika Ignacija naložili na tovornjak, ki je pripeljal mimo. V bolnišnici so ugotovili, da ima dvakrat prebito lobanjo in da zanj ni več pomoči. 12. januarja 1947 je Ignacij Nadrah v mariborski bolnišnici umrl za posledicami napada. Pokopali so ga na pokopališču v Puščavi.

Objavljene številne fotografije

Morilec je bil gotovo pripadnik komunističnega režima, umor pa nadaljevanje medvojnega in povojnega revolucionarnega ubijanja duhovnikov.

Avtorja knjige, sorodnika Naceta Nadraha, Valerija Ravbar in Marko Istenič, sta opisala celotno Nadrahovo življenjsko pot ter knjižico (zbirka Bernardova knjižnica, 96. strani) lepo opremila z številnimi dokumentarnimi slikami. Uvodno besedo je napisal Nacetov nečak p. Anton Nadrah.

Preberite si tudi članek o Nacetu Nadrahu Šmarnice Kraljica mučencev (Družina, 17. 5. 2006)

Nadrahov grob na pokopališču v Puščavi