Križev pot Zorana Mušiča v piranskih cerkvah [FOTO]
Križev pot Zorana Mušiča v piranskih cerkvah [FOTO]
Od danes, 1. aprila, popoldne do 16. aprila je v piranskih cerkvah na ogled tradicionalna razstava križevega pota, ki jo že 23 let zapored v postnem času pripravlja Društvo »prijatelji zakladov sv. Jurija« Piran. Za letošnjo razstavo so izbrali križev pot slikarja Zorana Mušiča, ki ga je med drugo svetovno vojno – ker je bil pod budnim očesom tedanje oblasti, se je iz Ljubljane večkrat umaknil na Goriško – naslikal za cerkev sv. Jurija v Gradnem v Brdih. Podobe Mušičevega križevega pota razstavljajo v štirih piranskih sakralnih prostorih: cerkvi sv. Petra, v pinakoteki Minoritskega samostana sv. Frančiška, v cerkvi Marije Snežne in v krstilnici sv. Janeza Krstnika.
V Drežnici, Grahovem in v Brdih
Zoran Mušič (1909, Bukovica – 2005, Benetke) se je s svojim opusom, ki zajema risbe, grafike in slike, nedvomno zapisal v zgodovino moderne umetnosti in »mnogi poznavalci ga uvrščajo med pomembne predstavnike École de Paris in vidnejše francoske slikarje, med pomembne italijanske slikarje 20. stoletja in med najbolj pomembne slovenske slikarje sploh«, je ob razstavi v Piranu zapisala umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec.
Slikar se je leta 1940 preselil iz Maribora, kjer je živel vse od leta 1920, v Ljubljano in se v letu 1942, ker je bil pod budnim očesom fašistične oblasti, ki je vladala nad Ljubljansko pokrajino, večkrat umaknil na Goriško, največkrat k sorodnikom v Gorico. Tako je dobil priložnost, da se poskusi tudi pri ustvarjanju sakralne tematike, s katero se dotlej ni ukvarjal: leta 1942 je najprej sodeloval s slikarjem Avgustom Černigojem pri poslikavi v župnijski cerkvi svetega Srca Jezusovega v Drežnici, kjer se je prvič poizkušal v fresko tehniki, in na skupni sliki naslikal celotno pokrajino z ljudmi, Černigoj pa Kristusa z atributi in angeli; oba slikarja sta nato sodelovala tudi pri poslikavi baročne cerkve svete Ane v Grahovem v Baški grapi.
Tretjič pa se je Zoran Mušič istega leta srečal s sakralno problematiko v cerkvi svetega Jurija v Gradnem v Brdih, kjer je cerkev poslikal Lojze Spacal, Mušič pa naslikal štirinajst postaj Križevega pota. Sakralnim motivom se je posvečal tudi v zadnjih letih ustvarjanja, ko je bil že skoraj slep, Križani in Vstali sta pogosta motiva na njegovih interierih. Njegova dela hranijo v največjih svetovnih muzejih in galerijah, stalno razstavo ima tudi v Narodni galeriji v Ljubljani.
»Videl sem vsa tista trupla …«
Svetovno prepoznavnost je slikarski, risarski in grafični mojster Zoran Mušič, ki je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom, dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau. Že iz taborišča, kamor je bil prepeljan jeseni 1944, se je vrnil z več sto pretresljivimi risbami: risal je portrete sojetnikov in mrtvece v taborišču. »Lahko sem videl vsa tista trupla brez vsakršnega zunanjega znaka, brez vsake odvečne stvari, rešena hinavščine in vseh razlik, s katerimi se krasijo ljudje in družba; mislim, da sem odkril resnico, strašno in tragično, ki mi jo je bilo dopuščeno doseči,« je Mušič dejal v enem od intervjujev. V zrelem obdobju je slikal predvsem krajine, tihožitja, portrete, dvojne portrete z Benečanko ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore.
Več fotografij Ksenje Hočevar v spodnji fotogaleriji (klik na prvo fotografijo in drsenje s puščico v levo ali desno).