V spominu na Jezusovo odrešenjsko trpljenje verniki najdemo moči, da gremo naprej tudi skozi svoje vsakdanje trpljenje in vztrajamo v upanju na zarjo velikonočnega jutra.

Tudi letos ga molimo. A namesto slik, ki jih tako dobro poznam že iz otroštva, se pojavljajo druge slike. 

Slike iz dnevnih poročil, slike iz vojne v Ukrajini, slike trpljenja, bolečine, nemoči, človeške surovosti in solz, tako številnih solz … Pred nami se namreč odvija križev pot »v živo«, samo nekaj stotin kilometrov stran!

Gospod, dovolj, reši nas!

V duhu hodim po porušenem Marijinem mestu in skupaj z obupanimi reševalci iščem preživele … Hodim po mestih, kjer matere svoje otroke pošiljajo daleč proč od sebe, da bi jih rešile … 

Hodim z vojaki, ki so čez noč morali prijeti v svoje roke težko orožje in braniti tisto, kar imajo – svoj dom … Križev pot »v živo« pa sega še dlje, gre čez mejo v ruske družine in vidi bolečino, ker so mladi fantje odšli v vojno, kdo ve zakaj in kdo ve kam …

Na križevem potu »v živo« srečam tudi mnoge Simone, ki upognjeni od dela in skrbi prihitijo in pomagajo drugim nositi križ, vidim številne Veronike, ki brišejo krvave rane in solzne obraze, vidim mlade in stare, ki molijo, vpijejo proti nebu: Gospod, dovolj, reši nas!

Na križevem potu srečam tudi mnoge Simone in vidim številne Veronike.

Med vsemi temi pa hodi On, Kristus. Hodi kot pred 2000 leti – krvav, popljuvan, s trnjevo krono na glavi, s težkim križem sovraštva na hrbtu … Hodi in se ozira na verne kristjane, ki vsi verujejo Vanj, a se med seboj ubijajo in uničujejo … 

Kdo ve, kolikokrat se bo še moral dati križati tukaj, v naši krščanski Evropi, da bomo doumeli, da je On v svojem telesu uničil vse pregrade in da samo z Njim in po Njem najdemo pot v pravi mir.

Križani, trpeči Gospod, povej, je že kje kakšna zvezda danica, ki naznanja jutro velike noči tudi na tem križevem potu »v živo« leta 2022?

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (13/2022).