Sredi značilnih obrisov in obokov rimskega Koloseja, na kraju, kjer je v preteklosti na tisoče ljudi doživelo mučeniško smrt, ker so ostali zvesti Kristusu, križ zajema skrbi vsega sveta, ki ga pretresajo epidemije in oboroženi spori. Vojna v Ukrajini je danes »boleča pot«, na kateri bolečine poln glas žrtev in beguncev, vključno z ženskami in otroki, ponuja izziv srcu vsakega človeka, predvsem pa tistih, ki si lahko in si morajo prizadevati za mir.

Križev pot se vrača v Kolosej

Križev pot se v letošnjem letu znova vrača v Kolosej. Zaradi koronaepidemije je papež Frančišek zadnji dve leti pobožnost križevega pota obhajal na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Premišljevanja za leto 2020 je pripravila zaporniška skupnost »Due Palazzi« iz Padove, lansko leto pa so besedila za 14 postaj pripravili študentje rimske župnije Santi Martiri d'Uganda in skavti. Za letošnji križev pot je bila priprava meditacij zaupana družinam, ki so povezane s katoliškimi skupnostmi in združenji prostovoljnega dela in pomoči, spominjajo pri spletnem portalu Vatican News. V spodnji priponki je na voljo celotno besedilo letošnjih meditacij v slovenskem prevodu br. Mirana Špeliča:

Via Crucis 2022.docx

Skupaj za mir

V letošnjem letu se Jezusov križev pot prepleta z bolečimi potmi po Ukrajini, kjer grozljive podobe mrtvih teles in drama beguncev pričujejo o grozotah vojne. Na trinajsti postaji bosta navzoči ruska in ukrajinska družina: družina ukrajinske medicinske sestre Irine, ki deluje v centru za paliativno oskrbo »Together in Care« rimske ustanove »Fondazione Policlinico Universitario Campus Bio-Medico« in družina ruske študentke Albine s tečaja za zdravstveno nego v študentskem naselju omenjene ustanove. Njihovi glasovi, ki vsak dan prihajajo iz bližine bolnih in trpečih, izražajo enako upanje na mir: svet potrebuje mir in ljubezen.

Pričevanji Albine in Irine

Rusinja Albina je v pogovoru za Vatican News povedala:

»Ne morete si predstavljati, koliko družinskih vezi je med Ukrajinci in Rusi: veliko Rusov živi v Ukrajini in mnogi Ukrajinci živijo v Rusiji. To je tragedija, ki je prizadela oba naroda. Prepričana sem, da si niti Rusi niti Ukrajinci niso želeli te vojne. Vsak človek si želi le mirno in običajno življenje.«

Albina je v Italijo prišla leta 1998 in zdaj obiskuje tretji letnik zdravstvene nege na Univerzitetnem kampusu Bio-Medico v Rimu. Njeno prijateljstvo z Irino, ukrajinsko medicinsko sestro, je močnejše od vsake logike ločevanja, ki bi jo želela vsiliti vojna.

Izpovedi človečnosti so veliko močnejše od sleherne vojne.

»Spoznali sva se lansko leto med pripravništvom v centru za paliativno oskrbo. V njej sem začutila zelo močno oporo. V tem trenutku Irinini ljudje to podporo nujno potrebujejo. S prijateljem, ki je prav tako Ukrajinec, smo že pred vojno pošiljali pomoč revnim družinam. Zdaj organiziramo vrtec za pomoč begunskim družinam iz Ukrajine. Trenutno veliko medicinskih sester iz enote za paliativno oskrbo in sodelavcev s tečaja pomaga pri zbiranju šolskih potrebščin in osnovnih sredstev za begunce. Tudi to je dokaz, kako dragoceno je življenje vsakega človeka za naše zdravstvene delavce. Človečnost na tem oddelku ne pozna meja. In izpovedi človečnosti so veliko močnejše od sleherne vojne.«

Albininemu glasu se pridruži še glas Irine, ukrajinske medicinske sestre. Ta vojna, pravi, »uničuje tisto, kar so naši ljudje zgradili s toliko žrtev«. Ko se spominja prijateljstva z rusko kolegico, dodaja: »Počutila se je krivo in se mi je opravičila. Zagotovila sem ji, da nima nič s tem.« Irina dodaja: »Upamo, da se bo vrnil mir, predvsem mir med našimi narodi. Tega spora si ljudje niso želeli. Vsi smo bratje in sestre. Smo dva sosednja naroda, ki imata veliko skupnega. To, kar vidimo, je velikansko nasilje. Veliko skupnega imamo: družine, prijateljstva. Toliko odnosov, ki povezujejo naša naroda. Ta vojna uničuje tisto, kar so naši ljudje zgradili s toliko žrtev. Mislim, da ta vojna ne more uničiti vseh odnosov. Med nami so premočne vezi.«

Vedno sem ganjena, ko se spomnim, kako se mi je Albina začela opravičevati.

Njuno prijateljstvo se je začelo v enoti za paliativno oskrbo. Na tem zelo občutljivem mestu sta se večkrat srečali. Od prvega trenutka je bila njuna povezava povsem naravna.

»To prijateljstvo je nastalo spontano. In tako je bilo vsakič, ko sva se srečali, navzoča nekakšna naklonjenost. Ko sva se kmalu po začetku vojne spoznali, je na oddelek prišla Albina. Bila sem dežurna. Najin pogled je bil dovolj: oči so se nama napolnile s solzami. Vedno sem ganjena, ko se spomnim, kako se mi je Albina začela opravičevati. V tistem trenutku je bilo njeno srce resnično strto. Nisem je mogla potolažiti. Počutila se je krivo in se mi je opravičevala. Zagotovila sem ji, da nima nič s tem.«

Irina bo na križevem potu v Koloseju z vsem srcem molila za mir, za vse ljudi, za vse trpeče in za ljudi, ki so izgubili življenje, ne da bi imeli ob sebi svoje bližnje.

Irina je v Italijo prišla leta 2004. Pri svojem delu se je in se še vedno sooča z izrednimi razmerami zaradi koronaepidemije.

»To obdobje vojne trpljenje še povečuje. Biti blizu ljudem, ki so zaradi napredovale bolezni v zelo krhki fazi, je zelo občutljivo delo. Osebo, ki je v tej fazi, podpiramo pri vsem. Trudimo se, da bi ji olajšali trpljenje, blažili bolečino ter ljudem in njihovim družinam omogočili kakovostno življenje.«

Vsekakor bo na križevem potu v Koloseju z vsem srcem molila za mir, »za vse ljudi, za vse trpeče in za ljudi, ki so izgubili življenje, ne da bi imeli ob sebi svoje bližnje«, je svojo misel zaključila Irina.