Med njimi je bilo tudi pričevanje redovnega duhovnika z Balkana, ki so ga med vojno mučili, pomagala pa mu je muslimanka Fatima, ki je bila zanj kot Veronika. 

Izjemoma brez papeževe prisotnosti

V Koloseju je letos izjemoma križev pot potekal brez papeževe prisotnosti. Zaradi šibkega zdravja in neobičajno hladnega vremena v Rimu je papež Frančišek križev pot v Koloseju spremljal iz svoje rezidence. Pričevalce so izbrali v različnih vatikanskih dikasterijih ("ministrstvih"). Križevemu potu je predsedoval Angelo de Donatis, kardinal vikar rimskih škofij.

Kardinal Angelo de Donatis. FOTO: Vatican News

Tudi danes ljudje trpijo svoje "križeve pote"

Moški in ženske vseh starosti iz različnih koncev sveta, ki so jih ranile bombe in sovraštvo, so s svojimi zgodbami pričevali in molili za mir. Molili so za mir v Sveti deželi, pretresljivo pričevanje je povedal zahodnoafriški migrant o svojem"križevem potu", ki so ga zaznamovali zapor in mučenje v Libiji ter prehod čez morje v Italijo na splavu s sto ljudmi. 

Tretjo postajo, ko Jezus prvič pade pod križem, je spremljala meditacija mladih iz Srednje Amerike. Pričevali so o svojih padcih zaradi lenobe, strahu in lažnih obljub za lahko življenje, čeprav vedo, da to pomeni korupcijo in pohlep. 

Mati, ki je bila žrtev gverilskega bombardiranja v Južni Ameriki, je svojo 7-mesečno hčer videla s koščki stekla, ki so se zarili v njen obraz. "Kako je moralo biti Mariji videti Jezusov obraz ves okrvavljen!" 

Duhovnik, ki je bil mučen med vojno na Balkanu

Redovni duhovnik, ki so ga mučili med vojno na Balkanu. FOTO: zajem zaslona

Ob šesti postaji, ko so premišljevali Veronikino pomoč Jezusu, so prebrali sledeče pričevanje nekega redovnega duhovnika z Balkana:

"Bil sem župnik, imel sem 40 let, ko je prišla vojna; oboroženi agenti so vdrli v župnišče in me odpeljali v taborišče, kjer sem preživel štiri mesece. Bilo je grozno: bili smo brez minimalnih higienskih pogojev, trpeli smo lakoto in žejo, nismo se mogli ne umiti ne obriti; fizično so nas maltretirali, pretepali in mučili z različnimi predmeti. Tudi po petkrat na dan so me zasliševali, še posebej ponoči, me zmerjali s farjem in me tepli. Med drugim so mi zlomili tri rebra in mi grozili, da mi bodo populili nohte, da mi bodo posolili rane in me živega odrli. Nekoč je bilo tako hudo, da sem prosil stražarja, naj me ubije, prepričan, da me bodo tako ali tako ubili. Stražar mi je odgovoril: »Ne boš umrl tako zlahka, zate bomo dobili v zameno 150 svojih.« Te besede so v meni prebudile upanje, da bom preživel. A ne bi bil sposoben prenesti tega zla sam, brez Boga: molitev, ki sem jo ponavljal v srcu, je delala čudeže. In Previdnost je prišla v obliki pomoči in hrane, preko neke muslimanke Fatime, ki ji je uspelo, da je sredi tega sovraštva prišla do mene. Zame je bila kot Veronika za Jezusa. Zdaj bom do konca svojih dni pričeval o strahotah vojne in klical: »Nikoli več vojne!«

Mladostnik iz Ukrajine in mladostnik iz Rusije skupaj pričevala ob X. postaji

Rus in Ukrajinec - oba trpita zaradi vojne v Ukrajini. FOTO: Vatican News

Ob deseti postaji (Jezusa slečejo) sta skupaj pričevala mlad Rus in mlad Ukrajinec. Ukrajinec je spregovoril o svoji izkušnji, kako so ob pričetku vojne s starši in mlajšim bratom želeli v Italijo k babici. "Na meji so vojaki ustavili očeta in rekli, da mora ostati v Ukrajini, da se bo boril. Mi smo šli dalje z avtobusom in se vozili dva dni. Ko smo prišli v Italijo, sem bil žalosten. Počutil sem se brez vsega, kot bi bil gol. Nisem poznal jezika in nisem imel nobenega prijatelja. Babica se je trudila, da bi se počutil srečnega, a jaz pa sem samo govoril, da se hočem vrniti domov. Slednjič se je moja družina odločila, da se vrne v Ukrajino. Tukaj so razmere še naprej težke, vojna je vse naokrog, mesto je porušeno. A v srcu mi je ostala gotovost, o kateri mi je govorila babica, ko sem jokal: »Boš videl, da bo vse to minilo. Z Božjo pomočjo se bo vrnil mir.«"

Ruski mladenič pa je previdno spregovoril: "Jaz pa sem ruski deček … ko to pravim, se čutim skoraj krivega, a obenem ne razumem, zakaj, in se počutim slabo dvakrat. Vzeta mi je bila sreča in sanje o prihodnosti. Že dve leti gledam, kako babica in mama jokata. V pismu so nam sporočili, da je moj starejši brat umrl. Spominjam se ga, ko je imel 18. rojstni dan, kako se je smejal in je sijal kot sonce; in to samo kakšen teden, preden je odšel na dolgo potovanje. Vsi so nam govorili, da moramo biti ponosni, a je doma eno samo trpljenje in žalost. Isto se je zgodilo z atom in dedkom. Tudi onadva sta odšla in ne vemo nič več. Kakšen moj sošolec mi je v strahu rekel na uho, da je vojna. Ko sem prišel domov, sem napisal molitev: »Jezus, prosim, naj bo mir po vsem svetu in naj bomo vsi bratje.«"

Zaključek: 14-krat hvala

Udeleženci so križev pot spremljali ob razsvetljavi sveč. FOTO: Vatican News

Pobožnost križevega pota se je končala z zahvalno molitvijo za Jezusovo daritev na križu. 

Hvala, Gospod Jezus, za milino, ki zmede nadutost.
Hvala za pogum, s katerim si objel križ.
Hvala za mir, ki teče iz tvojih ran.
Hvala, ker si nam dal za mater svojo sveto Mater.
Hvala za ljubezen, ki si jo pokazal ob izdajstvu.
Hvala, ker si solze spremenil v nasmeh.
Hvala, ker ljubiš vse in nikogar ne izključuješ.
Hvala za upanje, ki ga vlivaš v uri preizkušnje.
Hvala za usmiljenje, ki zdravi bedo.
Hvala, ker si se odrekel vsemu, da bi nas obogatil.
Hvala, ker si križ spremenil v drevo življenja.
Hvala za odpuščanje, ki si ga ponudil svojim morilcem.
Hvala, ker si premagal smrt.
Hvala, Gospod Jezus, za luč, ki si jo prižgal v naših nočeh in ki nas je s tem, ko si spravil sleherno delitev, vse naredila za brate, otroke istega Očeta, ki je v nebesih:
Oče naš

Rimski Kolosej je bil kraj mučeniške smrti številnih prvih kristjanov. FOTO: Vatican News