Rad bi ga končal in molil za kaj drugega in premišljeval o čem drugem. Pa še ni konec. Ob vsaki postaji vidim slike iz vojne v Ukrajini in širše. Vidim ukrajinsko mater, ki pošlje 12-letnega sina samega v begunstvo, in rusko mater, ki jo obvestijo, da je padel njen sin. Vidim pobite civiliste na ulicah Buče in Mariupola. Vidim bombardirane porodnišnice in bolnišnice, pa tudi moralne stiske vseh vojskujočih. Vidim nemočne, ki so močni, in vidim mogočne, ki so šibki. Vidim prestreljene ikone Matere Božje. Vidim molitev trpečih pred to sveto podobo.

Slišim Jezusove besede Petru: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« in druge njegove besede: »Ljubite svoje sovražnike! Molite za tiste, ki vas preganjajo!«

Vidim Boga, ki joče s človeštvom in znova pripoveduje: »Bog je svet tako ljubil, da mu je dal svojega Sina.«

Ob začetku vsake postaje molim:

**Molimo te, Kristus, in te hvalimo. Ker si...