Sodišče rimske rote, ki deluje pod okriljem rimske kurije in vodstvom Svetega sedeža, je minulo soboto vstopilo v novo sodno leto. Kot poroča Radio Vatikan, so se člani najprej udeležili svete maše, ki jo je daroval vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone, nato pa jih je sprejel tudi papež Benedikt XVI.

Sveti oče je v nagovoru izpostavil nekaj vidikov odnosa med vero in zakonsko zvezo. Sedanja kriza vere, ki se nanaša na različne dele sveta, s seboj prinaša krizo zakonske skupnosti, skupaj s trpljenjem in stisko, ki so ju deležni tudi otroci. Po svoji naravi je zakon nepreklicen dogovor med moškim in žensko, vzajemno zaupanje pa je nenadomestljiva osnova vsakega dogovora ali zaveze, je pojasnil papež in nadaljeval, da na teološki ravni odnos med vero in zakonom obsega še globlji pomen: zakonska vez, čeprav je naravna stvarnost, je med krščenimi dvignjena na raven zakramenta. Nerazpustljiv dogovor med moškim in žensko za namene zakramentalnosti ne zahteva osebne vere zakoncev. Kar se zahteva kot minimalni pogoj, je namen delati to, kar dela Cerkev. A če je pomembno, da problema namena ne mešamo z osebno vero zakoncev, potem ju ni mogoče v celoti ločiti.

Benedikt XVI. je v nadaljevanju zatrdil, da sedanja kultura, zaznamovana z izrazitim subjektivizmom ter etičnim in verskim relativizmom, postavlja osebo in družino pred neobhodne izzive. Na prvem mestu je vprašanje glede zmožnosti povezovanja človeškega bitja: ali je vez, ki traja vse življenje, zares možna in ustreza naravi človeka, ali je v nasprotju s svobodo in njeno samouresničitvijo? Del razširjene miselnosti je, kako oseba lahko postane samostojna tako, da je avtonomna in da vstopa v stik z drugim samo preko odnosov, ki se lahko pretrgajo v vsakem trenutku, je pojasnil papež. Poudaril je, da na izbiro človeškega bitja, ali bi se vezal z vezjo, ki traja vse življenje, vpliva posameznikov osnovni pogled, ki je postavljen zgolj na človeško raven ali pa je zaprt za svetlobo vere v Gospoda. Samo na ta način v odprtosti Božji resnici je mogoče razumeti in tudi uresničiti v konkretnosti zakonskega in družinskega življenja resnico človeka kot Božjega otroka, prerojenega s krstom.

Jezus je svoje učence učil, da brez njega ne morejo narediti ničesar, in tako spomnil na bistveno nezmožnost človeka, da bi sam opravil to, kar je potrebno za dosega resničnega dobrega. Zavrnitev božjega predloga dejansko vodi v veliko neuravnoteženost vseh človeških odnosov, vključno z zakonom; prav tako omogoča zgrešeno razumevanje svobode in samouresničitve, ki skupaj z begom pred potrpežljivim prenašanjem trpljenja človeka prisili, da se zapre v svojo sebičnost in egocentrizem, je poudaril Benedikt XVI. Sprejetje vere pa človeka naredi zmožnega za samodarovanje; s tem, da se odpre za drugega, otroke, družino in se pusti oblikovati trpljenju, odkrije prostranost človeške osebe. Vera v Boga, ki je podprta z božjo milostjo, je torej zelo pomemben element za življenje v vzajemni predanosti in zakonski zvestobi, je izpostavil papež. Zaprtost za Boga ali zavračanje svete razsežnosti zakonske zveze in njene vrednosti v smislu milosti otežuje konkretno utelešenje najvišjega vzora zakona, ki ga je zastavila Cerkev v skladu z Božjim načrtom.

Foto: splet