FOTO: Tatjana Splichal.


Križ je vodilo, ki ga morajo sprejeti vsi, ki hočejo prispeti k cilju ... Na lesu križa Kristus širi svoje roke, da zaobjame vse v enosti svojega telesa; je kralj, ki vlada s svojega križa ...

To je resnična šola, v kateri se lahko vladarji sveta naučijo tistega, kar je zanje najbolj bistveno: kako ohraniti vero in poštenost, kako svojemu kraljestvu zagotoviti varnost; tukaj na križu so vrata odrešenja za popotnike, dom, kamor se vračajo romarji; tukaj je ranjenec in mučenec, ki prinaša zdravilo za vse človeške bolezni.

Na križu pribiti Kristus ima ključe od vseh zemeljskih zaporov, kajti obsojenim zapornikom prinaša svobodo, ki jim je noben tiran ne more več vzeti, svobodo, ki jo pridobijo, kadar sprejmejo Božjo voljo.

Resnično, tukaj, v tem človeku, zapuščenem od sveta, je polnost odrešenja na voljo vsem ljudem. Sedaj je čas, da odkrijemo križ in ga pokažemo ljudstvu: Glejte, les križa, na katerem visi odrešenje sveta.

Ne glede na to, ali gre za zgodovinski Kristusov križ iz Jeruzalema ali ne, Cerkev povsod časti istega, samo enega, in je na kolenih pred trdoto njegovega lesa, na katerem je Božje usmiljenje postalo vsem vidno.

Pridite, počastimo ga. Kleči v prahu in poljublja ta les ... Slavi to veličastvo ljubezni ...

Tisti, ki gre gor in sprejme delež, se mora zaobljubiti križanemu Bogu na življenje in smrt, hrepeneti po deležu Jezusovega trpljenja, po deležu v njegovi veliki noči, tako v samem obredju kakor v vseh težavah dnevnega življenja.

Če nočem, da bo moje dejanje Judežev poljub, mora pomeniti naslednje: »Tukaj je moja zaobljuba tebi, Kristus in Gospod. Pripelji me v svojo sveto velikonočno daritev.«

To dejanje križa na dan in ob uri Jezusove smrti je pristna odpoved svojemu jazu, odpoved svetu in odpoved Satanu.

To bo javno pričevanje za Kristusa ter za njegov križ in obenem globoko občutena poročna obljuba, če od tega trenutka naprej na nič drugega ne mislim, ničesar drugega ne ljubim in ničesar drugega nimam razen Kristusa: nihil amori Christi praeponere, ničesar ne imeti raje kakor Kristusovo ljubezen.


Avtorica prispevka je sestra Aemiliana Löhr, nemška benediktinka, ki je veliko pisala o bogoslužju. Umrla je leta 1972. Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat (april 2021).

Preberite še:
- »Čisto srce, o Bog, mi ustvari!«
- »Spreobrnite se in boste živeli«
- »Trpljenje je znamenje, da te Bog ljubi«
- »Gospod, kar zdrznem se, ko slišim, naj tudi jaz nadaljujem tvoje delo«