»Odpustiti ni mogoče, dokler krivici, ki si jo doživel, ne prideš do dna. Bolečino krivice je treba najprej sprejeti, tako rekoč objeti, jo vzeti za svojo, se zavedati, da jih ni mogoče pobegniti, jo izjokati, šele potem se je mogoče podati na pot odpuščanja.« To je eno temeljnih spoznanj, tako rekoč »rdeča nit« znanstvene monografije Dolga pot odpuščanja, v kateri je dr. Tomaž Erzar, izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, strnil psihološka, socialna in terapevtska spoznanja o zahtevnem procesu odpuščanja – osvobajajočem procesu, ki terja veliko poguma, pa tudi trdne vere.



Vrata v svoja spoznanja je dr. Erzar v iskrenem pogovoru, ki ga je vodila sodelavka Družine Barbara Kastelec, odprl v sredo, 25. oktobra, na predstavitvi knjige v prostorih župnije Ljubljana Stožice. Pogovor se je dotaknil številnih zapletenih vprašanj soočanja s krivicami in njihovimi storilci, jeze in iskanja pravičnost, občutkov drugorazrednosti žrtev in podrejanja storilcem …

Ustavimo se denimo pri pojmu pravičnosti, ki je pogosto poudarjen tudi v slovenskem iskanju tranzicijske pravičnosti za krivice, ki so jih pretrpele žrtve revolucionarnega nasilja in povojnega totalitarnega režima. Pravica je, kot je dejal dr. Erzar, vsekakor ena izmed postaj na poti dopuščanja, a postavlja se vprašanje, koliko časa je smiselno vztrajati na tej postaji. Obstaja namreč nevarnost, da na njej človek »obtiči«, ko se na primer zaplete v sodne in druge mline in vso energijo porabi za iskanje pravičnosti, do katere pa pogosto ne more priti v celoti. Prav je, da si ljudje, ki so doživeli krivico, z vsemi sredstvi prizadevajo priti do pravice, a vzporedno morajo brez zagrenjenosti nadaljevati pot notranjega osvobajanja od krivice, tudi če pri iskanju pravičnosti ne dosežejo vsega, kar želijo. Dr. Erzar je to stanje slikovito ponazoril z ječo: žrtev, ki zaradi zunanjih okoliščin ne more scela doseči pravice, se na neki način, pri jeznem vztrajanju, lahko sama zapre v »ječo«, njene ključe pa izroči storilcu, sodišču, tožilstvu, tej ali oni instituciji, ki naj bi bila zadolžena za vzpostavljanje pravice. Kako ti ravnajo s tem ključem, je bolj ali manj jasno, ko se ozremo na pot slovenske tranzicije, zaznamovane z vračanjem istega.

Razlog, da ljudje, ki so doživljali krivice v prejšnjem režimu in bi jih potomci povzročiteljev danes radi še nadaljevali, obupajo ali obtičijo v hromeči, samouničevalni jezi? Ne. Dr. Erzar je prepričan, da je mogoče iz notranje svobode, ki jo prinaša iskreno soočenje z bolečino krivice in spoznanje, da so tudi storilci sami (in ne nazadnje tudi njihovo zagovorniki), globoko ranjeni ljudje, potrebno sočutja, in ne vzvišeni mogočneži, svobodno ravnati tudi navzven in se po svojih najboljših močeh truditi za oblikovanje demokratičnega, sočutnega, pravičnega okolja.

Kakšno vlogo pa ima v procesu odpuščanja vera? Nepogrešljivo, bi se lahko glasil kratek odgovor. Edina pot do odpuščanja namreč ,kot je dejal dr. Erzar, vodi preko vere. Človek se mora na tej zahtevni poti opreti na nekaj, kar je močnejše od njega. Vera seveda ni čaroben ključek, ki bi vse rešil – sploh ne vera, ki je »izsiljena« s stisko (skladno z modrostjo, da v »strelskih jarkih ni ateistov«), pa potem hitro pozabljena. Globoka osebna vernost pa vsekakor utira pot odpuščanju in se ob tem sama utrjuje.

To ne nazadnje potrjujejo tudi svetopisemski primeri odpuščanja, ki dokazujejo, da je resnično odpuščanje mogoče šele takrat, ko človek spozna in prepozna lastno obdarovanost od Boga, ko doživi odpuščanje lastnih krivic, ki jih je povzročil. Sveto pismo pa tudi jasno pokaže, da zahteve od odpuščanju, ki ga je treba ponuditi »70 krat sedemkrat«, ni mogoče kot suho zapoved in nauk naložiti človeku, ki je še vedno v šoku, ki hudo trpi zaradi povzročene krivice. Šele ko tak človek pride do dna krivici in jo sprejme, bo lahko, če ostanemo pri Svetem pismu, nastavil tudi drugo lice – ne kot držo drugorazrednosti, temveč kot suvereno držo svobodnega človeka.

O knjigi Dolga pot odpuščanja smo se z dr. Erzarjem pogovarjali tudi v aprilski številki Slovenskega časa.



Fotografije: Bogomir Štefanič