Krivičnost tega sodnika je bila v tem, da ni hotel slišati »krikov« tistih, ki so bili v judovski družbi brez pravic. Vedel je, da mu uboga vdova ne bo mogla primerno plačati, ker pa je vztrajala, si je premislil in ji pomagal. Ne toliko iz ljubezni kakor zato, da bo imel pred njo mir. Čeprav vzgib srca še ni bil čist, je vendarle naredil dobro delo. Podoben je torej prvemu sinu iz nedeljskega evangelija (Mt 21, 28-32), ki se sprva upre prošnji očeta, nato pa delo izvrši. Nasprotno pa drugi sin deluje zunanje brezhibno, za njegovimi besedami pa ni življenja, zato ta sin ostaja v smrti. Prvi sin in krivični sodnik pa kljub začetnemu uporu vendarle storita dejanje usmiljenja in tako stopita na pot spreobrnjenja srca, torej na pot življenja.