Kristusovo spremenjenje na gori
Objava:
12. 10. 2020 / 12:31
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
14.10.2020 / 07:45
Kristusovo spremenjenje na gori
TF v Ljubljani je izdala knjigo Jana Dominika Bogataja o zgodnjekrščanski teologiji Kristusovega spremenjenja na gori.
Teološka fakulteta v Ljubljani je izdala knjigo Jana Dominika Bogataja o zgodnjekrščanski teologiji Kristusovega spremenjenja na gori ter zbornik o slovenskih vzporednicah ukinitvi (1773) in obnovitvi (1814) Družbe Jezusove.
Jan Dominik Bogataj
Kud Logos in Teološka fakulteta sta izdala knjigo Jana Dominika Bogataja Preobraženi. Zgodnjekrščanska teologija Kristusovega spremenjenja na gori.
Jan Dominik Bogataj (1994) je doktorski študent patrističnih znanosti na inštitutu Augustinianum v Rimu ter avtor več študij in prevodov zgodnjekrščanske literature. Za magistrsko nalogo, ki je predstavljala osnovo za to knjigo, je prejel Prešernovo nagrado za študente UL.
Ena osrednjih evangeljskih pripovedi
Kristusovo spremenjenje na gori (Mt 17,1-8; Mr 9,2-8; Lk 9,28-36) je ena osrednjih evangeljskih pripovedi, ki je različnim zgodnjekrščanskim avtorjem ponujala humus za rodovitno teološko interpretacijo, saj v tem dogodku niso videli zgolj narativne vrednosti, temveč so ga zrli kot simbol eksistencialne transformacije bralcev.
Avtor je študijo razdelil na tri osnovne teme. Najprej je prek večjezične leksikalne analize in zaokroženja osnovnih odtenkov semantičnega polja tematiziral osrednji koncept metamorfoze (spremenjenje, spremenitev, preobrazba), kar postavlja temelje transformativni hermenevtični viziji.
Temu sledi predstavitev odmeva koncepta metamorfoze v bibličnih besedilih Stare in Nove zaveze ter v novozaveznih apokrifih.
Obravnava zgodnjekrščanske literature prvega tisočletja
Osrednji del razprave je posvečen obravnavanju zgodnjekrščanske literature prvega tisočletja, ki je nastala kot odmev oz. razlaga sinoptičnih pripovedi o Gospodovem spremenjenju na gori.
Kot uvod v vsako izmed treh poglavij, ki uokvirjajo tri jezikovne tradicije, grško, latinsko in sirsko, je avtor predstavil zgodovino liturgične uveljavitve praznika ter značilne literarne zvrsti.
Najobsežnejše je poglavje, v katerem je predstavil grške patristične in zgodnjebizantinske avtorje. Členil ga je na dva kronološko zaporedna, a glede na prevladujočo literarno zvrst ločena dela: zgodnjo eksegezo in bizantinsko homiletiko.
Sledita poglavji, posvečeni latinski in sirski teološki tradiciji interpretacije Gospodovega spremenjenja.
Sklepni del Bogatajeve študije prinaša izsledke raziskovanja in sintezno diferenciacijo aspektov patristične razlage obravnavanega evangeljskega odlomka ter izpeljavo transformativne vizije, t. i. teologije spremenjenja, ki je predstavljena skozi štiri različne vidike.
Zgodovina jezuitov na območju današnje Slovenije
Teološka fakulteta je v zbirki Znanstvena knjižnica izdala zbornik Pogum in preroška drznost. Slovenske vzporednice ukinitvi (1773) in obnovitvi (1814) Družbe Jezusove, uredil ga je Ivan Platovnjak.
Avtorji so prikazali boleče zgodovinske izkušnje tega reda. Zbornik razkriva originalnost misli, s katero so jezuiti sooblikovali kulturo teološkega razmišljanja, in njihovo izvirno soočenje z različnimi pastoralnimi izzivi. S svojevrstno integracijo zgodovinskih dejstev prinaša nov pogled v življenje in delo jezuitov na Slovenskem.
Zbornik je nastal ob 50-letnici obstoja Slovenske province Družbe Jezusove. Ob njeni štiridesetletnici obstoja je izšel zbornik »Luč se od luči prižiga«. 40 let Slovenske province Družbe Jezusove. V njem je bil predstavljen nastanek in začetek province ter njena temeljna pastoralna poslanstva v štiridesetih letih njenega obstoja (1969–2009).
V sedanjem zborniku so avtorji razširili pogled na zgodovino jezuitov na območju današnje Slovenije pred ukinitvijo Družbe in po njeni obnovitvi.
Soočenje Družbe Jezusove z viharji razsvetljenstva
V prvem prispevku je Stanislav Južnič odstrl pogled na pogum in preroško drznost jezuitov v ljubljanskem kolegiju, kjer je do ukinitve delovalo poldrugi tisoč jezuitov stare Družbe. Med njimi so bili tudi veliki strokovnjaki: dolski baroni Erbergi, njihov nečak Avguštin Hallerstein in Gabriel Gruber.
V drugem prispevku je Janez Mlinar opisal zgodovino Marijinih kongregacij, ki imajo svoje korenine v ignacijanski duhovnosti. Še posebej se je ustavil ob razvoju Marijinih kongregacij v jezuitskem kolegiju v Ljubljani (1597–1773) in preroški drznosti jezuitov pri delu s tovrstnimi laiškimi gibanji po njihovi ponovni vrnitvi v Ljubljano 1887.
V tretjem prispevku nas Metod Benedik popelje v soočenje Družbe Jezusove z viharji razsvetljenstva. V njem je prikazal različne vzroki za ukinitev Družbe Jezusove, ki so bili tako pri jezuitih samih kot tudi v takratnem političnem okolju, ki ga je zelo zaznamovala razsvetljenska miselnost. Ukinjena Družba se je ohranila do ponovne leta 1814 zaradi možnosti delovanja v Rusiji in Prusiji.
Obnova kompleksa Sv. Jožefa
V naslednjih dveh prispevkih je Rok Bečan povezal mednarodne in slovenske vidike Družbe Jezusove v prvi polovici 19. stoletja. Najprej je raziskal obdobje od leta 1820 do 1853 in osvetlil kontinuiteto jezuitske karizme, da bi lahko globlje razumeli postopno vzpostavljanje Družbe Jezusove v Avstrijskem cesarstvu po izgonu iz Ruskega carstva. V drugem prispevku je portretiral prve jezuite, ki so v 19. stoletju iz naših krajev in njihovo požrtvovalno mednarodno razpetost, posebno ob izgonu jezuitov iz države v letih 1848–1852.
Sledi predstavitev dveh zgodovinskih vidikov, vezanih na sodobno življenje jezuitov pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Najprej je objavljeno osebno pričevanje Tomaža Podobnika o prizadevanju za vrnitev kompleksa Sv. Jožefa, ki je bil z nacionalizacijo 1949 nasilno odvzet jezuitom, denacionaliziran pa v letih 1996–2007. Znanstveni aparat za to poglavje je pripravil Rok Bečan. Slednji je nato širši javnosti prvič predstavil proces obnove denacionaliziranega kompleksa, glavne odgovorne in vsebinsko ozadje odločitev.
V zadnjih dveh prispevkih je Ivan Platovnjak predstavil preroško drzni odnos slovenskih jezuitov do duhovnih vaj po njihovi ponovni vrnitvi v Slovenijo do danes. Prav duhovne vaje so namreč eden izmed najbolj vidnih apostolatov, ki zaznamuje jezuite od začetka do zdaj. Središče te dejavnosti je leta 1925 postal novozgrajeni Dom duhovnih vaj na Poljanah, ki pa ga je oblast leta 1949 jezuitom odvzela. V letih 2009–2010 je bil vrnjen svojemu prvotnemu namenu.
Sedež jezuitov v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela
