Medtem ko sva tu ali tam skupaj kuhali krompirjevo juho ali na vrtu obirali fižol, je poslušala moja mnoga jadikovanja (in premnoge dvome), jih z mano vred ogledovala iz vseh možnih kotov, večinoma molčala, se kdaj pohecala, kaj spoštljivega pripomnila.

Ko sem čez nekaj mesecev prvič v življenju objela Kristusa (ali se mu prvič pustila objeti), je bil za to brez dvoma najbolj pristojen Sveti Duh, a na njegovo nezasluženo milost me je pripravil tudi tetin nevsiljivi vzgled. »Bog je tudi mene dolgo klical k sebi in silno sem se mu upirala, saj sem imela rada zemljo in konje in domačo hišo,« mi je pripovedovala, medtem ko sem se, prvič spreobrnjena, prekladala po kotih mnogih cerkvá in hlastno listala vso krščansko literaturo, kar sem jo le našla. V nekem obdobju me je prijela za roke in me popeljala v skriti svet svetega Jožefa; v neometano hišo, v kateri je skromno živela sveta družina; življenje, podobno njenemu. Nimam videnj, kot so jih imeli svetniki, mi je govorila, a n...