Je bilo to, da je Sneguljčica pojedla strupeno jabolko, prikrito namigovanje na Adamov padec v raju? Je izdelovalca lutk v Ostržku pogoltnil kit zato, ker je podoben preroku Jonu? Ali so začetnice črička Jiminyja Cricketa (J. C.) skrit namig na Jezusa Kristusa? Medtem ko v risanki Lepotica in zver glavna junakinja s svojo požrtvovalno ljubeznijo reši prekletstva vse, ki ležijo pod njim, pa Notredamski zvonar obravnava tudi eksplicitno katoliške teme.

Dobro je nagrajeno in zlo kaznovano

Na spletu in v literaturi še danes tečejo živahne razprave o tem, kako in koliko je bil veren Walt Disney in ali se to pozna v njegovih delih. »Nenehno pazim, da se pri mojem delu spoštujejo najvišji moralni in duhovni standardi,« Disneyjeve besede povzema spletni portal movieguide.org, ki je mnenja, da je ustvarjalčeva vera v Boga vplivala na vse, kar je naredil.

»Disneyjev kanon je dokaj preprost,« o niti, ki se vleče skozi vse Disneyjeve risanke, pravi novinar Mark I. Pinsky, avtor knjige The Gospel According to Disney (Evangelij po Disneyju). »Dobro je nagrajeno in zlo kaznovano. Najpomembnejša je vera – vera vase in vera v nekaj, kar je večje od tebe.«

A odkritih sklicevanj na Boga v risankah ni. Čeprav je bil Disney spoštljiv do vere in je izhajal iz krščanske družine, kjer je bil tudi krščen, otrokom po vsem svetu zgodb o dobrem in slabem ni želel prenesti preko verske tematike, ampak preko čarobnosti. Čarobnost, ne Sveti Duh, je tista, ki v risankah vedno znova pomaga k dobroti in pravičnosti; s to potezo so risanke tudi marketinško pritegnile večje množice, je prepričan Pinsky. Univerzalne podobe in simboli namreč vsakemu lahko spregovorijo na svoj način.

Čarobnost, ne Sveti Duh, je tista, ki v risankah vedno znova pomaga k dobroti in pravičnosti.

V vsakem primeru je »Disneyjev evangelij« pogosto med prvimi otrokovimi vzgojitelji, sploh v času, ko lahko otroci eno risanko gledajo spet in spet. Prav iz omenjenega razloga je ameriški katoliški skladatelj Mark Haas pod zanimivo kristološko steklo postavil tri klasične Disneyjeve zgodbe (ki si jih je kot oče petih otrok, od tega treh deklet, sam že večkrat ogledal). Njegovo razlago, ki je bila objavljena na portalu ChurchPop, povzemamo v nadaljevanju.

Pepelka in dve Kristusovi naravi

Pepelka (1950) pripoveduje zgodbo o mladem dekletu čistega srca, ki živi na milost in nemilost prepuščena kruti mačehi in polsestrama. Deklica vse dni gara kot služkinja in stanuje na podstrešju, polnem miši, a kljub vsemu ostaja prijazna in živi ponižno življenje pokorščine (Fil 2,8). Tako kot sv. Frančišek Asiški neutrudno skrbi za neštete živali in jih varuje pred grozečim mačkom Luciferjem (ime padlega angela). V bližnjem kraljestvu živi kralj, ki obupuje nad svojim sinom, ker si še ni našel neveste, zato vse lokalne mladenke povabi na kraljevi ples, kjer naj bi si princ v slogu hitrega zmenka izbral ženo. Od tod naprej lahko vidimo dve Kristusovi naravi, kot ju predstavlja lik Pepelke.

Od tod naprej lahko vidimo dve Kristusovi naravi, kot ju predstavlja lik Pepelke.

Pepelka se zelo veseli plesa, a nima prave obleke. Vse miške se združijo, da bi naredile obleko zanjo in ji sešijejo skromno roza obleko. Roza, ki je odtenek rdeče barve, predstavlja življenje človeštva na zemlji. Služkinja Pepelka predstavlja Kristusovo človeško naravo. Kljub trudu malih glodalcev polsestre uničijo njeno edino obleko. To je trenutek, ko dokončno obupa.

Tako kot Jezus tudi ona joče na vrtu (Mt 26,36-46). Ob njej se (podobno kot angel ob Jezusu) znajde njena botra dobra vila, ki ji podari bleščečo modro obleko. Modra označuje nebesa in Božje kraljestvo, ki ni od tega sveta. Pepelka princesa torej predstavlja Kristusovo božjo naravo.

Zgolj okus največje zgodbe

J. R. R. Tolkien pravi, da je pravzaprav vsaka dobra zgodba zgolj okus največje, Kristusove zgodbe. Velike zgodbe zato potrebujejo odrešitev pred sovražniki, rešitev pred katastrofo, zmagoslavja, borbe, Odrešenika. Največji Avtor namreč svojo zgodbo zapisuje že vse od začetka časov. Ali kot je dejal G. K. Chesterton: »Življenje sem vedno čutil najprej kot zgodbo: in če obstaja zgodba, obstaja pripovedovalec.«

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v prilogi revije Božje okolje (05/2023), Alfa in omega.