1. Po desetih letih premora bo leta 2005 spet Afrika gostiteljica osrednjih slavij ob svetovnem dnevu bolnikov, ki se bodo odvijala v svetišču Marije Kraljice apostolov v Yaoundé v Kamerunu. Takšna odločitev bo omogočila priložnost za izraz konkretne solidarnosti do ljudstev afriške celine, ki jih preizkušajo velike zdravstvene stiske. S tem bo napravljen nov korak k uresničevanju naloge, ki so si jo afriški kristjani zadali pred desetimi leti ob obhajanju tretjega svetovnega dneva bolnikov, to je, da bodo postali »usmiljeni Samarijani« bratov in sester v stiski.

V posinodalni spodbudi Cerkev v Afriki, kjer sem povzel misel mnogih sinodalnih očetov, sem namreč zapisal, da »moremo današnjo Afriko primerjati človeku, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali rane ter so odšli in ga pustili napol mrtvega (prim. Lk 10,30-37).« Dodal sem, da »je Afrika celina, v kateri neštevilna množica človeških bitij - mož in žena, otrok in mladih - nekako leži na robu poti in so bolni, ranjeni, nemočni, odrinjeni na rob in zapuščeni.«

2. Cilj svetovnega dneva bolnikov je tudi spodbuditi razmišljanje o pojmovanju zdravja, ki v svoji bolj celoviti izjemi namiguje tudi na harmoničnost človeškega bitja s samim seboj in s svetom, ki ga obdaja. V svojem kulturnem izročilu Afrika zelo bogato izraža ravno ta pogled na zdravje. O tem pričujejo mnoge bodisi civilne bodisi religiozne umetniške upodobitve, ki so polne življenjske radosti, ritma in muzikaličnosti.

Žal je danes ta harmonija močno načeta. Mnoge bolezni pestijo celino, med katerimi prav posebej aids, »ki seje trpljenje in smrt v številnih afriških področjih.« Spori in vojne, ki pretresajo veliko področij Afrike, otežujejo posege v prid preventive in zdravljenja teh bolezni. V taboriščih beguncev in izgnancev pogosto ležijo osebe, ki nimajo niti najnujnejšega živeža za svoje preživetje.

Pozivam vse, ki imajo možnost, naj si ne nehajo temeljito prizadevati za končanje podobnih tragedij. Tiste, ki so odgovorni za trgovino z orožjem, spominjam besed, ki sem jih zapisal v omenjenem dokumentu: »Tisti, ki oskrbujejo vojne v Afriki s trgovino z orožjem, so sokrivi odvratnih zločinov zoper človeštvo.«

3. Kar zadeva dramo aidsa, sem že večkrat in ob različnih priložnostih poudaril, da se aids javlja tudi kot »patologija duha«. Da bi se odgovorno bojevali proti njej, moramo okrepiti preventivo s pomočjo vzgoje za spoštovanje svetosti življenja in vzgoje za pravilno razumevanje dejavne spolnosti. Če namreč prihaja do številnih okužb s krvjo posebej med nosečnostjo - infekcije, proti katerim se je treba boriti z vsemi močmi - pa so mnogo številnejše tiste okužbe, do katerih pride pri spolnih odnosih, in katerim bi se bilo možno izogniti z odgovornim ravnanjem ter z življenjem v kreposti čistosti.

Škofje, ki so se udeležili omenjene afriške sinode 1995, so glede razširjenosti aidsa zaradi neodgovornega spolnega ravnanja zapisali priporočilo, ki ga želim na tem mestu ponovno predložiti: »Vernikom, predvsem mladim je treba nenehno predstavljati ljubezen, veselje, srečo in mir, ki jih prinašata krščanski zakon in zvestoba, pa tudi varnost, ki jo daje čistost«.

4. Vsi ljudje morajo čutiti, da so vključeni v boj zoper aids. Državni voditelji in civilne oblasti morajo glede tega nuditi državljanom jasne in pravilne informacije ter zagotavljati dovolj sredstev za vzgojo mladih in skrb za zdravje. Opogumljam mednarodne organizme, da na tem področju pospešujejo pobude, ki jih navdihujeta modrost in solidarnost ter da nenehno stremijo k zaščiti človeškega dostojanstva in obrambi nedotakljive pravice do življenja.

Pohvalo namenjam farmacevtskim industrijam, ki si prizadevajo ohranjati nizke cene zdravil za zdravljenje aidsa. Gotovo so ekonomska sredstva potrebna za znanstveno raziskovanje na zdravstvenem področju. Še druga sredstva so potrebna za ohranjanje tržnosti odkritih zdravil, toda spričo pojavov kakršen je aids, mora imeti prednost reševanje človeškega življenja pred katerim koli drugim precenjevanjem.

Pastoralne delavce prosim, »da bratom in sestram, ki jih je prizadel aids, dajejo vso možno tolažbo, bodisi materialno bodisi moralno in duhovno. Z neutrudljivo vztrajnostjo prosim znanstvenike in politične osebnosti vsega sveta, naj zaradi ljubezni in spoštovanja, ki ga dolgujemo vsaki človeški osebi, ne varčujejo s sredstvi, s katerimi bi lahko ustavili ta bič.«

Na tem mestu se želim z občudovanjem spomniti zlasti mnogih zdravstvenih delavcev, verskih asistentov in prostovoljcev, ki kot usmiljeni Samarijani použivajo svoja življenja ob žrtvah aidsa ter skrbijo za njihove sorodnike. Dragoceno je pri tem služenje, s katerim tisoči katoliških zdravstvenih institucij tudi v junaški meri pomagajo tistim, ki jih v Afriki prizadevajo vseh vrst bolezni, zlasti aids, malarija in tuberkuloza.

V zadnjih letih sem lahko ugotovil, da moji pozivi v korist žrtev aidsa niso bili jalovi. Z zadovoljstvom sem opazil, da so razne dežele in ustanove uskladile svoje napore in podprle konkretne kampanje za preventivo in zdravljenje bolnikov.

5. Na poseben način pa se zdaj obračam na vas, dragi bratje škofje iz škofovskih konferenc drugih celin, da se velikodušno pridružite afriškim pastirjem, da se bodo učinkovito soočali s tem in še drugimi težkimi položaji. Papeški svet za pastoralo zdravja bo ravno tako kakor v preteklosti dal svoj prispevek h koordiniranju in pospeševanju takšnega sodelovanja ter spodbujal dejaven prispevek vsake škofovske konference.

Pozornosti Cerkve do afriških problemov pa ne vzbujajo le razlogi človekoljubnega sočutja do človeka v stiski, marveč jo spodbuja tudi pripadnost Kristusu Odrešeniku, čigar obraz priznava v potezah vsake trpeče osebe. Vera je torej tista, ki jo spodbuja, naj se temeljito zavzema za zdravljenje bolnikov, kakor je delala skozi vso zgodovino. Upanje je tisto, ki jo napravlja sposobno, da vztraja pri tem poslanstvu kljub vsakovrstnim oviram, s katerimi se srečuje. In končno je ljubezen tista, ki ji navdihuje pravilen pristop do različnih položajev in ji omogoča, da vidi posebnosti vsakega izmed njih ter nanje tudi ustrezno odgovarja.

V takšnem razpoloženju globoke solidarnosti gre Cerkev naproti tistim, ki jih je življenje ranilo, da bi jim podarila Kristusovo ljubezen s pomočjo mnogih oblik pomoči, ki ji jih zanje narekuje »iznajdljivost ljubezni«. Vsakomur ponavlja: Pogum, Bog te ni pozabil. Kristus trpi s teboj. Ti pa z darovanjem svojega trpljenja lahko sodeluješ z njim pri odreševanju sveta.

6. Vsakoletno obhajanje svetovnega dneva bolnikov je za vse ljudi priložnost, da bi bolje razumeli pomen pastorale zdravja. V naši dobi, ki jo zaznamuje kultura, prepojena s sekularizmom, smo večkrat v skušnjavi, da ne bi v celoti upoštevali tega pastoralnega področja. Prevladuje mišljenje, da je človekova usoda bolj stvar drugih področij. Nasprotno, ravno v trenutku bolezni se najbolj pereče pokaže potreba po primernih odgovorih na poslednja vprašanja glede človeškega življenja: to so vprašanja o smislu bolečine, trpljenja in smrti, ki je ne pojmujemo le kot uganko, s katero se stežka soočamo, ampak kot skrivnost, v kateri je Kristus privzel nase našo eksistenco ter jo spremenil v novo in dokončno rojstvo za življenje, ki nikoli ne mine.

V Kristusu je upanje na pravo in popolno zdravje; odrešenje, ki ga prinaša, je pravi odgovor na poslednja človekova vprašanja. Med zemeljskim in večnim zdravjem ni nasprotja, saj je Kristus umrl za celovito zdravje posameznega človeka in vseh ljudi (prim. 1 Pt 1,2-5). Odrešenje je končna vsebina nove zaveze.

S prihodnjim svetovnim dnevom bolnikov hočemo zato slaviti upanje popolnega zdravja za Afriko in za vse človeštvo s prizadevanjem za odločnejše služenje v prid te velike zadeve.

7. V evangeliju o osmerih blagrih Gospod govori: »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi« (Mt 5,5). Navidezno protislovje med trpljenjem in veseljem premaga tolažljiva moč Svetega Duha. Če se upodabljamo po skrivnosti križanega in vstalega Kristusa, nas Sveti Duh že odslej odpira veselju, ki bo doseglo svojo polnost ob blaženem srečanju z Odrešenikom. Zares, človeško bitje ne hrepeni zgolj po fizičnem ali duhovnem blagostanju, ampak po »zdravju«, ki se izraža v popolni harmoniji z Bogom, s samim seboj in s človeštvom. Ta cilj je mogoče doseči le preko skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Zgovoren predokus te eshatološke stvarnosti nam daje Devica Marija, zlasti preko skrivnosti svojega brezmadežnega spočetja in vnebovzetja. V njej, ki je bila spočeta brez vsakršne sence greha, najdemo popolno razpoložljivost tako božji volji kakor službi ljudem, zato pa tudi tisto globoko sozvočje, iz katerega izvira veselje.

Po pravici se torej obračamo nanjo in jo kličemo »Začetek našega veselja«. Veselje, ki nam ga daje Devica, je veselje, ki ostane tudi sredi preizkušenj. Toda ob misli na Afriko, ki ima neskončno veliko človeških, kulturnih in verskih virov, a jo hkrati pretresajo neizrekljive stiske, nam vendarle sama od sebe prihaja na ustnice žalostna molitev:


Marija, Brezmadežna Devica,
Žena trpljenja in upanja,
bodi dobrotljiva do vsake osebe, ki trpi
in vsakomur izprosi polnost življenja.

Obrni svoj materinski pogled
posebej na tiste v Afriki,
ki jih pesti skrajna stiska,
ker trpijo zaradi aidsa ali drugih smrtonosnih bolezni.

Ozri se na matere, ki objokujejo svoje otroke;
ozri se na stare starše, ki nimajo dovolj sredstev
za vzdrževanje vnukov, ki so ostali sirote.

Objemi vse v svoje materinsko srce.

Kraljica Afrike in vsega sveta,
presveta Devica, prosi za nas!


Vatikan, 8. septembra 2004