Prvo berilo: Gospod je pastir in sodnik, Ezk 34,11–12.15–17; Ps 23;

drugo berilo: Kristus bo izročil kraljevanje Očetu, 1 Kor 15,20–26.28

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,31-46)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?' Kralj jim bo odgovoril: 'Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.' Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: 'Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.' Tedaj bodo tudi ti odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?' Tedaj jim bo odgovóril: 'Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.' Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« 

Video razlaga za otroke

Sodba, ki si jo pišemo sami

Piše: p. Milan Bizant

Poslednjo sodbo srečamo v mnogih verstvih. Vsakemu človeku se bo zgodilo takšno soočenje. Ni mogoče ubežati.

Jezus uporabi podobo pastirja, ki loči ovce od kozlov; ene postavi na desnico in druge na levico.

Kar začutimo, s kako toplim tonom Kristus izreče tistim na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo.

Bog tako strašansko blizu

Ti so zmogli prepoznati stisko bližnjega, odpreti srce, stopiti blizu in konkretno pomagati. Ti so v zemskem življenju že živeli Božjo ljubezen, pripadnost nebeškemu Očetu. Ob sodbi Gospod to naredi večno.

So pa presenečeni. Zakaj? Ne zato, ker Gospod ve, da so pomagali pomoči potrebnim. Pač pa, da so geste ljubezni delali prav Njemu, večnemu sodniku.

Enako se bodo potem začudili oni na levici.

To je skrivnost Božje vseprisotnosti. On ni navzoč le v cerkvi v tabernaklju, zakramentih, molitvi, ampak sredi prostorja, kjer živimo, delamo, hitimo.

Avtor razlage evangelija je jezuit p. Milan Bizant. FOTO: Tatjana Splichal

Verovati v Boga tam nekje daleč onkraj ni nič tako posebnega. Verovati v Gospoda, prisotnega tukaj, v meni in v bližnjem, tako strašansko blizu – to je krščanska vera.

Kakšen notranji okus pa so imele besede, namenjene onim na levici: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču? Lahko začutimo hladno zavračajočo držo. Dejansko so oni tako ves čas živeli. Proč od sebe so odrinili pomoči potrebne, nikomur niso postali bližnji.

Problem ni v tem, da bi delali kaka kriminalna dejanja, pač pa, da niso delali dobrega, ki bi ga lahko. Tukaj je past tudi za nas. Če nismo storili česa grdega, si lahko domišljamo, kako smo v redu. Ne delati slabo je dobro. Toda ne delati dobro pa ni resnično dobro. Gre za opustitev. Prilika prejšnje nedelje o talentih govori podobno. Kesanje pri maši nas tega spominja: »… mnogo dobrega opustil in slabega storil.«

Eni pojdejo v večno kazen, eni pa v večno življenje.

Sodba se dogaja sedaj

Zdi se, kot bi Bog kaznoval ali nagradil. Dejansko pa so si sodbo sami napisali. Na koncu Gospod le potrdí in naredi za dokončno, torej za 'večno', kar so eni in drugi živeli.

Vsakdo se v tem življenju sam odloča, ali se zapiše ljubezni ali egoizmu; ali je usmerjen v nebeško kraljestvo ali ostaja ujetnik zaskrbljenosti za samega sebe. Sodba se ne zgodi le ob koncu časov, pač pa se dogaja v sedanjosti. Sedaj je ob meni bližnji, kjer me čaka Gospod.

Na koncu Gospod le potrdí in naredi za dokončno, torej za 'večno', kar so eni in drugi živeli.

Kar ljubimo, to gre v večno življenje. Kar je živeto v ljubezni, je živeto iz moči večne ljubezni. Kajti ne gre za to, da bi si z dobrimi deli prislužili Božjo ljubezen. Pač pa je Božja ljubezen dejansko edina moč, da naredimo dobro delo.

Nikdar ne pozabimo: Na večer življenja bomo sojeni po ljubezni, je zapisal sv. Janez od Križa.