Ko bi bilo v Kristusovem slogu nastopaštvo ali celo triumfiranje pred svetom, bi bil vstal iz groba na Golgoti drugače, kakor se je to zgodilo. In zgodilo se je v istem slogu kot njegovo rojstvo, ko je prišel na svet neznan in neviden, v zibelko v jaslih. To se pravi, da je vstali Gospod ohranil isti življenjski slog, kakršen je viden v evangelijih.

Treba je reči, da so evangeliji o njegovem vstajenjskem nastopanju skrajno skopi. Povedo pa bistveno: da zidovi niso ovirali njegovega vstalega telesa ali da je bil do ljudi drugačen kot Kristus v umrljivem stanju.

Seveda ni bilo mogoče pričakovati, da bi se šel razkazovat kakšnemu Kajfu ali Pilatu. Pač pa bi bila razumljiva beseda graje Petru za njegovo potajitev in apostolom zaradi odsotnosti v njegovem trpljenju, saj je ob križu stal edinole morda najmlajši med njimi, Janez. A ko se jim prvič prikaže, jim želi samo mir, brez česa grenkega.

Prav tako je tako rekoč vsakdanji v tem, kar spregovori prvi, ki ga vidi, Mariji Magdaleni. In potem še drugim ženam na poti. A če je svojo Božjo samozavest pokazal že v stanju umrljivosti, je lahko to še laže napravil po vstajenju. Monumentalno slovesen je vendar samo stavek: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.« To utegne zapeljati biblicista, da si utegne zamisliti celo nekakšen premik v vlogah v Sveti Trojici. Vendar naroči apostolom: »Pojdite in učite vse narode!«

Cerkev se je v svoji zgodovini držala tega naročila, kolikor je mogla. Toda na razpolago je imela en sam medij, besedo. Že več kot 150 let ima na razpolago čedalje učinkovitejša sporočilna sredstva moderne civilizacije, tja do današnjega računalništva. Zato se vernik lahko zdrzne, ko sliši trditev, da danes v Kristusa ne veruje več kot 17 % človeštva. To se mu zdi nemogoče ob dejstvu, da že kot mogočen nogometaš lahko petkrat presežeš oni odstotek. Človek se lahko pomiri ob misli, da Bog ne dela iz časa, ampak iz večnosti.

Tukaj bi se lahko vprašanja grmadila: Zakaj je Bog pustil ledeno dobo, preden je prišel človek?

Ali: Zakaj se evangeljska zgodba ni zgodila v času radia ali celo televizije? A vse to je ubogo človeško govorjenje, ki mora samo na kolenih sprejeti Božjo strategijo, ki je nedoumljiva tako za človeško zgodovino kakor za njega samega. »Na Božji obali,« bi rekla Terezika iz Liseuxa, »nam bodo vse te skrivnosti razkrite!« Razkrita bo vsaka stran človeške zgodovine (tudi vsaka stran slovenske, tudi revolucijske in socialistične).

Članek je objavljen v velikonočni, dvojni Družini v rubriki Credo.