Kristjana Čeha smo februarja lani predstavili v pogovoru za revijo #Najst (4/2021). Glavnino pogovora poobjavljamo v nadaljevanju.

Pogovor s Kristjanom Čehom je bil v celoti objavljen v reviji #Najst (4/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.

Z višino 206 centimetrov bi te bila vesela vsaka košarkarska ekipa, enako odbojkarska. Morda bi lahko bil odličen rokometaš, nogometaš ali se ukvarjal s kakim drugim športom. Kako si se zaljubil v atletiko? 

Na začetku sem se odločal med košarko in atletiko. Ampak na Ptuju ni zelo dobrega košarkarskega kluba. Atletika me je pritegnila. Da pridem med atlete, me je povabil Gorazd Rajher. Začel sem trenirati, vsak teden sem bil boljši, podobno je bilo tudi na tekmah. Tako sem se zaljubil v atletiko.

Kaj te pri metu diska najbolj privlači?

Preprosto lepo mi ga je metati. Všeč mi je tehnika, čeprav je zahtevna.

»Nikoli še nisem izpustil treninga, razen če sem bil poškodovan,« si dejal nekoč za Siol. Kako se motiviraš, ko pride kak siv dan, vremensko in v razpoloženju?

Za vsak trening se zavedam, da ga moram opraviti. To me pelje naprej, zaradi treningov napredujem. Morda si ob malce slabših dnevih privoščim več glasbe, dam jo nekoliko bolj na glas. Kaj imam najraje? Elektronske ritme.

Kristjan Čeh: Da, večino dni treniram po dvakrat dnevno. Prosti čas se najde. FOTO: Peter Kastelic/AZS

Treniraš kar šest ur na dan, ob tem tudi študiraš agronomijo in že od mladih nog pomagaš doma na kmetiji. Kako ti uspe vse to usklajevati in ob tem najti tudi kako urico prostega časa? Kaj najraje počneš tedaj?

Da, večino dni treniram po dvakrat dnevno. Prosti čas se najde. Pozimi, ko na kmetiji kakega posebnega dela ni, se moram bolj posvetiti študiju. Ko pa imam prosti čas, se rad zavalim na kavč in malo igram play station. Rad zavijem tudi na kavo s prijatelji.

Delo na kmetiji te sprošča in veseli. Kaj najraje počneš?

Treningi mi vzamejo večino dneva. Ko pa imam čas, ob koncu tedna, rad pomagam, ob delu se spočijem. Moje najljubše opravilo? Kar koli, samo da je s traktorjem. Ročnih opravil nimam najraje. Zelo rad pa delam tudi v gozdu, podiram drevesa z motorno žago in se ukvarjam s spravilom lesa. S svojo višino pa sem zelo koristen tudi pri pleskanju.

Kristjan Čeh: Ko pa končam kariero, bi se rad ukvarjal z jajci. Želim si imeti 2.000 kokoši. FOTO: Peter Kastelic/AZS

Tvoja kratkoročna želja je nakup lastnega traktorja, dolgoročna pa imeti svojo kmetijo, drži? S čim bi se najraje ukvarjal?

Ti dve želji sta vsekakor še vedno na mojem seznamu. Najbolje bi bilo, da bi dobil kak sponzorski traktor. Ko pa končam kariero, bi se rad ukvarjal z jajci. Želim si imeti 2.000 kokoši.

Kdo je (bil) tvoj vzornik in zakaj?

Moj vzornik je bil Robert Harting, nemški metalec diska. Najbolj mi je padel v oči, ker je imel dobro tehniko.

Sodeluješ tudi s psihologinjo Tanjo Kajtna. Je pri športu včasih glava celo pomembnejša od mišic?

Glava je najpomembnejša. Če si fizično še tako dobro pripravljen, v glavi pa nisi, na velikih tekmah pogrneš. To sem ugotovil tudi sam na mladinskih evropskih in svetovnih prvenstvih. Na njih sem bil vselej kandidat za medaljo, a je ponavadi nisem dobil. Ne le to, nisem prišel niti v finale, ker psihološko nisem bil dovolj pripravljen.

Kristjan Čeh: Za vsak trening se zavedam, da ga moram opraviti. To me pelje naprej, zaradi treningov napredujem. FOTO: Peter Kastelic/AZS

S tem misliš, da nisi bil dovolj samozavesten ali osredotočen?

Na začetku nisem bil prav zelo samozavesten. Zdaj se je to področje bistveno izboljšalo. Pred tekmami sem bil zelo živčen, kar tresel sem se. Nisem mogel izpeljati dobrega meta. Ti so bili močni, a niso bili pospremljeni s pravo tehniko, zaradi katere bi disk poletel daleč. Tudi na fakulteti opažam veliko živčnost, ko se nekateri sekirajo še po izpitih. Tedaj si svoje delo že opravil in lahko le počakaš na oceno.

Bil si najobetavnejši slovenski športnik leta 2020. Kako stopiti po sledeh Primoža Rogliča, Luke Dončića, Gorana Dragića, Petra Prevca, Anžeta Kopitarja in drugih tvojih predhodnikov s tem nazivom?

Upam, da mi bo nekoč uspelo. Da se bo to zgodilo, moram odločno hoditi po isti poti kot do zdaj – trdo trenirati, garati, potem bodo vrhunski rezultati gotovo še prihajali.

Kako se soočaš, spopadaš z obveznostmi, ki ti jih prinaša večja medijska izpostavljenost?

Za zdaj ni težav. Imam kak intervju več, a se prilagodim. Brez tega ni športa.