Tik pred adventom je pri založbi Družina izšla knjiga z naslovom Teologija doma; avtorici bogate knjige sta Američanki Carrie in Noelle, ženi, mami in pisateljici, vsebina na 200 straneh z velikimi barvnimi fotografijami pa daleč od tega, kar bi »z one strani Atlantika« pričakovali. Ne gre za priročnik z nasveti za opremo in okrasitev doma, ampak za preprost vodnik, kako naše domove oblikovati tako, da bodo »cerkve v malem«. »Knjiga v vsakdanje življenje družine nevsiljivo vrača to, kar daje domu krščanski pečat,« je zapisala s. Jasna Kogoj. Ob aktualni temi smo se pogovarjali z arhitektoma Patrikom Benedičičem in Luko Jermanom.

Kako prepoznamo dom kristjana? Je dovolj križ na steni?

Človekovo osebno prepričanje, njegova vera ali temeljna življenjska naravnanost se zrcali v domu, ki si ga uredi. Kaj je skupnega večini krščanskih domov? Eno so seveda očitna znamenja vernosti ali simboli, kot so križi na steni ali slike. A to samo na sebi ni zadosti. Dom, grajen z občutkom svetosti odnosov v družini, izžareva drugačno atmosfero. Ali se ob vstopu v hišo čuti, da je to topel dom? Seveda je treba razumeti, da smo si med seboj različni in da ni enega pravega načina. Ampak vseeno se lahko vprašamo, kaj izraža po eni strani domovanje, za katerega se zdi, kot bi ga skopiral iz kataloga, in kaj po drugi strani zanemarjeni, nesnažni in neurejeni prostori. Ljubezen do bližnjega in do stvarstva, ki naj bi bila znamenje kristjana, se v domu kaže v načinu, kako živijo prostori – lahko tudi v skrbi za rastline.

Ne gre samo za to, da imamo v domu poseben prostor za molitev – čeprav je to lepo! –, ampak da znamo v vsakem prostoru prepoznati njegovo »svetost« – tudi v kopalnici, kuhinji in nenazadnje, v spalnici. FOTO: Jana Jocif

Katera so torej ta znamenja, ki jih arhitekt zasnuje, da se vidi, da je dom tudi »domača cerkev«?

Ne gre samo za to, da imamo v domu poseben prostor za molitev – čeprav je to lepo! –, ampak da znamo v vsakem prostoru prepoznati njegovo »svetost« – tudi v kopalnici, kuhinji in nenazadnje, v spalnici. Pri tem nam lahko pomaga že tlorisna razporeditev prostorov, ki odseva hierarhijo prostorov. Prostore, kot so dnevna soba ali jedilnica, umestimo na del hiše z najlepšo svetlobo in pogledi navzven. Začne pa se že pri vhodu: včasih so zgradili veliko hiš, pri katerih se je kot najbolj praktičen izkazal vhod skozi garažo. To je, kot da bi v cerkev vstopali skozi ropotarnico. Hierarhijo – notranje odnose – znotraj hiše lahko poudarimo tudi z razlikami v višini prostorov, z uporabo naravne svetlobe, bolj ali manj »plemenitimi« materiali, načinom obdelave, izbiro umetniških del in podobnim.

Ali kot arhitekt naročniku, če je seveda kristjan, lahko tudi predlagate, kaj je v domu središče – »hišni oltar«?

V starih kmečkih hišah smo imeli »bohkov kot«, ki je bil umeščen na najbolj vidno mesto, da je Kristus s križa gledal na družino za mizo. A vendarle je bil v kotu in dvignjen, kar lahko pomeni tudi, da od ljudi ne »zahteva« dosti, razen občasne menjave prtička in rož (nasmeh).

Zakaj ne bi postavili recimo malo lepše omarice, na kateri imamo knjižno stojalo, na njem Sveto pismo, morda sveče, šopek rož? Nad omarico na steni je lahko križ ali slika svetnika. Postavimo takšen oltar v središče doma, v prostor, kjer se običajno zbira in poseda družina. Tako bo mogoča skupna molitev ob oltarju. Hkrati pa ga ne postavljajmo v odmaknjen del sobe, ampak nekam, kjer nam bo malo »napoti«. Pustimo, da nas odprto Sveto pismo izziva in vabi k branju, ko gremo mimo. Poleg tega je dobro v spalnici urediti miren kotiček za osebno molitev. Tudi če še nimamo molitvene navade oz. nikoli nimamo časa, vsaj ne bomo imeli izgovora, da itak nimamo prostora.

Del prave priprave na božič, ki ima pomembno družinsko razsežnost, je urejanje in postopno krašenje naših domov. FOTO: Lucia Jerman

Tudi jedilna miza je v nekem smislu središče doma ...

Simbolična povezava z oltarno mizo je očitna, cerkveno občestvo se zbira ob oltarni mizi, domača cerkev pa ob domači mizi. In ko že govorimo o vzporednicah med cerkvijo in družino: kot je v veliko družinah oltar postal televizijski zaslon – danes pa je se je tudi ta razdrobil na več manjših, nepovezanih »svetinjic« –, smo v cerkve začeli vlačiti projekcijska platna in televizorje. Pogosto obešene višje od oltarja, tako da verniki dobesedno dvigujemo oči navzgor proti silicijevim »nebesom«, kar je iz simbolnega vidika zelo neposrečeno. Druga vzporednica, ki se ponuja ob primerjavi s cerkvami: kateri prostori bolje izražajo pomen, ki jim ga dajemo – sodobne cerkve ali dnevne sobe? Ali ni postalo celo že nekaj normalnega, da smo več pripravljeni vložiti v opremo lastnega bivališča kot v opremljanje bogoslužnih in občestvenih prostorov?

Omenila sta obednico. Kaj je pomembno za ureditev tega prostora?

Obednico se lahko uredi v bližini kuhinje in dnevnega prostora, najbolje v povezan sklop dnevnih prostorov. Zlasti povezava med obednico in kuhinjo je pomembna: dobro je, če se nekdo v kuhinji lahko pogovarja z nekom, ki sedi za mizo. S tovrstno povezavo se tudi razne aktivnosti iz kuhinje zlahka razširijo v obednico, na primer skupna peka piškotov.

Ne pozabimo tudi povezave z naravo, s svetlobo in zelenjem: če obednice ni mogoče povezati neposredno z vrtom, pa omogočimo vsaj lep pogled skozi okno.

Če želimo, da se bomo radi zbirali okrog mize, nam mora biti ob njej prijetno. Izberimo pohištvo v materialih, ki so topli na dotik: torej raje les in blago kot steklo ali kamen. Pri stolih izberemo take, na katerih je udobno sedeti daljši čas. Naj bo mogoče osvetliti celoten prostor, posebno luč pa obesimo tako, da osvetljuje samo mizo, in nam pomaga usmeriti pozornost na ljudi okoli nje.

Kaj je skupnega večini krščanskih domov? Eno so seveda očitna znamenja vernosti ali simboli, kot so križi na steni ali slike. A to samo na sebi ni zadosti. FOTO: Jana Jocif

Sredi adventa smo, običajno dom okrasimo z adventnim venčkom. Kakšen pomen imajo ti posebni časi cerkvenega leta za naše domove?

Zdi se, da je za večino ljudi »veseli december« najbolj kaotičen mesec v letu. Službene obveznosti, ki so vezane na konec leta, nakupovanje, koncerti, dogodki v vrtcu in šoli … Dom je v primerjavi z vsem »tam zunaj« bodisi kraj, kamor se zatečemo, bodisi kraj, od koder iz različnih razlogov bežimo.

Del prave priprave na božič, ki ima pomembno družinsko razsežnost, je urejanje in postopno krašenje naših domov. Ne zato, da bi naše lučke in jaslice videli drugi, ampak kot zunanji izraz praznovanja povezanosti med našo skupnostjo in njenim Stvarnikom.