Desetletja so Američani poslušali trditve določenih katoliških politikov, da medtem ko osebno nasprotujejo nepravičnim zakonom kot je splav, svojih prepričanj ne morejo vnašati v javni prostor. Trditev je bila zavajajoča in je temeljila na izgovoru, da so katoliška stališča izrinjena iz javnega družbenega prostora, je za agencijo Zenit zapisal voditelj bratovščine Kolumbovih vitezov Carl Anderson. Sedaj, ob veliki razpravi glede nove ameriške zdravstvene reforme, so ti isti katoliški politiki imeli priložnost posredovati svoja katoliška stališča in nekateri imeli odločilni glas glede sprejetja nemoralnega financiranje splava, pa vendar je bilo videti njihovo obotavljanje, je zapisal Anderson. S tem, ko so bili pripravljeni zanikati svojo lastno vest in zagovarjati popolnoma protikatoliški pogled, so se močno oddaljili od zapuščine največjega katoliškega zagovornika Johna Kennedyja, ki je kot predsedniški kandidat zatrdil, da če bi se kdajkoli od njega zahtevalo, da deluje proti svoji vesti ali proti narodnemu interesu, bi raje odstopil s položaja.

O mnogih vprašanjih se lahko odprto razpravlja in izmenjava stališča, je nadaljeval Anderson, nikakor pa se ne more in ne sme razpravljati o temeljni pravici do življenja, ki je povezana s vprašanjem splava. Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2004 v povezavi s katoliškimi politiki povedal, da nimajo vsa moralna vprašanja take moralne teže kot jo ima vprašanje splava. Medtem ko Cerkev civilno oblast nenehno spodbuja in poziva, da išče mir in ne vojno, da deluje preudarno in s sočutjem glede izvajanja kazni do kriminalcev, je vendarle dopustno, da se poprime za orožje in se brani pred agresorjem ali da se posluži tudi smrtne kazni. Upravičeno lahko obstajajo različna mnenja celo med katoličani, tako glede vprašanja vojne kot glede smrtne kazni, nikakor pa ne glede splava.

Katoliški politiki morajo upoštevati posledice državne zakonodaje, ki vključuje sodelovanje katoličanov pri splavu. V okrožnici Evangelij življenja je papež Janez Pavel II. zapisal, da sprejemanje nepravičnih zakonov posameznikom z visoko moralno zavestjo pogostokrat povzroča težke probleme glede soudeleženosti v moralno zlih dejanjih, v katerih so prisiljeni sodelovati. Kristjani so tako kot vsi ljudje dobre volje na podlagi zvestobe glasu svoje vesti poklicani, da formalno ne sodelujejo pri praksah, ki so v nasprotju z Božjim zakonom, pa čeprav so le te zakonsko dovoljene. Iz moralnega zornega kota ni nikoli dovoljeno formalno sodelovati v zlu. To sodelovanje ne more biti nikoli upravičeno, niti s sklicevanjem na svobodo drugega ali s sklicevanjem na civilni zakon, ki neko dejanje dovoljuje ali zahteva. Vsak posameznih ima moralno odgovornost za svoja dejanja, ki jih osebno izvršuje. Nihče ne more biti izvzet svoje odgovornosti, saj bo vsakemu osebno sodil Bog sam.

Dvojna ironija je, je zapisal Anderson, da zakon, ki bi milijone ljudi prisilil, da s plačevanjem davkov posredno sodelujejo pri splavu in s tem delujejo v nasprotju s svojo vestjo, zakon, ki bi tako postavil v konflikten položaj na tisoče katoliških zdravnikov, zdravstvenih delavcev, bolnišnic in dobrodelnih ustanov, da ta zakon hkrati povzroča, da se vedno več Američanov opredeljuje za življenje. Katoliški oblastniki v Washingtonu imajo moč, da moralno tragedijo preprečijo in pri tem se ne bi smeli obotavljati.

Na fotografiji: Carl Anderson